V začetku oktobra so se v Slovenskem domu Carapachay po dolgem času zbrali za člansko kosilo in sprejem novih članov. Zbrali so se v lepem številu, saj je bilo udeležencev skoraj 90. Objavljamo prispevek, ki ga je o dogodku za Svobodno Slovenijo pripravil Slovenski dom Carapachay.

Predsednik doma, g. Damijan Ahlin, je pozdravil v slovenskem in španskem jeziku ter izrazil dobrodošlico. Ker je bilo navzočih veliko novih članov smo najprej pokazali zgodovino doma ob slikah in glasbi na velikem ekranu, kjer smo predstavili delovanje doma od vsega začetka ter dejavnosti, ki so se v več kot 60 letih vršile pri nas (slovenska šola Josipa Jurčiča, glasba, gledališče, folklora, vera, družabnost, itd). Po molitvi smo bili deležni okusnega kosila, nato smo pa oddali diplome novim članom, ki so se približali mikrofonu in povedali kdo so in kaj delajo.

Sledila je tombola z več kot 60 lepimi dobitki: nekatere je kupil dom, nekatere so pa radodarno podarili razni člani.

Za konec smo pa še žrebali prekrasno torto, ki jo je zadela Teodolina Olazabal, hčerkica novega člana, ki je kar skakala od veselja.

Preživeli smo lep dan, spoznali smo nove, dobre, prijazne ljudi in upamo, da bo več takih srečanj, saj imamo v načrtih kar nekaj lepih dejavnosti do konca leta. 

Vedno več je mešanih zakonov, vedno več je ljudi slovenskega porekla, ki si želijo priti nazaj v stik  s svojimi koreninami in se hočejo včlaniti v naše domove. Dejstvo  je, da se moramo soočiti  s tem  in sprejeti tudi take ljudi, potomce Slovencev, ki žal ne obvladajo slovenščine, se pa čutijo Slovence in so včasih celo bolj zavedni kot tisti, ki govorimo slovensko. Če hočemo in želimo, da bi naši domovi ostali še živi, moramo nujno tudi to sprejeti. Izključevanje bo dosegel edino le to, da bo naša skupnost izumirala. Naloga ni lahk,a saj moramo delati na istih temeljnih vrednotah, kot smo do sedaj, gojiti šege, navade in slovenstvo. Morda, zakaj ne, bomo s tem tudi dosegli nov navdih do znanja slovenskega jezika, sicer najbolj važno pa je, da se v vsakem domu počutimo v pravem smislu besede, kot ena sama družina. 

Tisti pa, ki boste želeli priti, vas pričakujemo na Evropskem večeru, ki bo v soboto, 25. novembra, kot je že tradicija, v slovenskem domu v Carapachay-u. Pridite, kot vedno, luštno bo!

V mesecu avgustu je gledališka skupina, ki jo vodi Maruča Zurc, razveselila slovensko skupnost v Argentini z uprizoritvijo komedije “Idealni soprog”, avtorja Oscarja Wilda. Prva predstava je bila v Slomškovem domu, druga pa v Našem domu San Justo. Režiserka je zbrala skupino igralcev iz raznih slovenskih domov in tudi različnih generacij, večji del glavnih vlog so pa odigrali mladi. Vabljeni k branju prispevka, ki ga je pripravila Svobodna Slovenija. 

Komedija je v bistvu kritična satira o angleški družbi iz koncev XIX. stoletja (“Ko bi le mogli Angleže naučiti govoriti, Irce pa poslušati, bi bili civilizirana družba.”), pa vendar še danes aktualna, saj v svojem jedru obravnava tematiko korupcije pa tudi ženske kot prava skrita oblast v svetu, v katerem na prvi pogled vladajo moški.

Sir Robert Chiltern (Miloš Mavrič) je uspešen politik, član nižjega doma parlamenta, ki skriva, da je svoje premoženje pridobil z uporabo državnih tajnosti, ki mu jih je nekoč posredoval Baron Arnheim. Wilde pravi, da videz rad vara in tako se tudi sir Robert vede, kot bi bil pošten človek in prav to je lastnost, ki jo njegova žena lady Gertrude Chiltern (Viki Selan) ceni kot najbolj pomembno. Zaradi te domnevne poštenosti ga je postavila na mesto idealnega soproga, saj ji je njegova temna preteklost neznana. 

V prvem dejanju se odvija zabava, na katero so povabljeni, med drugimi, lady Marchmont (Cvetka Češarek Tomaževič), lady Basildon (Erika Čeč) in vicomte de Nanjac (Ariel Mazières) pa tudi Robertov prijatelj lord Goring (Luka Trpin), ki s precejšnjo mero cinizma izjavi, da “rad drugim daje dobre nasvete, to je pač edino, kar lahko z njimi naredi, saj njemu samemu nikoli ne koristijo”. Goringa nič ne zanima, da bi se oženil, kar je v očeh njegovega očeta lorda Cavershama (Marko Urankar) pravi škandal, vendar ga končno mlada in uporniška Mabel Chiltern (Miki Križ), Robertova mlajša sestra, prevzame. Med gosti je tudi lady Markby (Sofi Marolt), ki jo spremlja stara prijateljica mrs. Chevely (Luci Ayerbe Rant). Ta je bila nekoč ljubica barona Arnheima, v šolskih časih pa nasprotnica lady Chiltern, zdaj pa poskuša njenega moža izsiljevati zaradi starih grehov, kar pa bi pomenilo konec njegove bleščeče politične kariere. 

Stvari se zapletejo a končno lady Chiltern odpusti možu, mrs. Chevely poražena odide, Mabel in Goring se zaročita, vsi pa spoznajo, da idealni soprog ne obstaja. 

Sir Robertova preteklost, kljub Wildejevim besedam, da “mora vsak prej ali slej plačati za stare grehe”, ostane skrita in njegova kariera brez vsakega madeža, smeh publike pa ob zadnjih besedah dobi tudi rahlo grenak okus: “Zakaj naj bi bil kaznovan zaradi greha iz mladosti, ko še ni spoznal vas niti samega sebe?” in pa “V realnem življenju, v uspehu, je vedno nekaj nepošenega; v ambiciji je vedno nekaj nepoštenega.”