Območje Republike Slovenije je zaradi svojih naravnogeografskih danosti eno od strateško najpomembnejših območij v Evropi. Skozi celotno zgodovino so se preko naših krajev selila ljudstva in premikale vojske, kar se odraža v bogati vojaškozgodovinski dediščini. Prav to je verjetno pomemben razlog, da se je Park vojaške zgodovine v vsega petnajstih letih iz propadajočih se pivških vojašnic nekdanje JLA preobrazil v največji muzejski kompleks na Slovenskem ter postal najbolj obiskan muzej pri nas. Razvojno oviro, ki jo je dolgoletna prisotnost vojske predstavljala v pivškem prostoru, zlasti na področju turizma, je Park spremenil v razvojno priložnost in gonilo turističnega razvoja v Pivki in okolici.

Mogočno vojašnico v Pivki je zgradila vojska Kraljevine Italije v tridesetih letih dvajsetega stoletja v okviru projekta utrjevanja Rapalske meje. Po kapitulaciji Italije jo je zasedla nemška vojska, ki je tu ostala do oktobra 1991. Za tem pa je bila vojašnica prepuščena propadanju, saj je Slovenska vojska ni vselila, ampak jo je uporabljala zgolj kot vojaški poligon in je zato hitro in nezadržno propadala. Za lokalno skupnost je propadanje tega arhitekturno impozantnega kompleksa predstavljalo velik problem in v iskanju možnosti za njegovo ohranitev se je leta 2004 rodila ideja, da se vojašnico postopoma obnovi in v njej osnuje vojaški muzej. Občina Pivka in ministrstvo za obrambo RS sta združili moči in s pomočjo razvojnih skladov Evropske unije se je zamisel uresničila.

Nosilna razstava Parka vojaške zgodovine je razstava Pot v samostojnost, ki prikazuje potek osamosvajanja Republike Slovenije s poudarkom na osamosvojitveni vojni leta 1991. Razstava v osnovnih obrisih orisuje »drugo«, socialistično ali Titovo Jugoslavijo kot federativno državo, ki je v Socialistični republiki Sloveniji zajemala veliko večino slovenskega nacionalnega ozemlja. Poleg Tita je bila glavna vez jugoslovanske federacije Jugoslovanska ljudska armada (JLA), ki je imela izredno velik vpliv na razvoj države in njeno ureditev. Njena osnovna naloga, obramba pred zunanjim sovražnikom, se je posebej v osemdesetih letih 20. stoletja preoblikovala v obrambo pred notranjim sovražnikom. Z omejevanjem nacionalnega razvoja in grobim kršenjem človekovih pravic je večina Slovencev Jugoslavijo vse bolj doživljala kot neznosno spono. Ob padcu Berlinskega zidu in demokratičnih spremembah v vzhodni Evropi se je tudi v Sloveniji sprožila neustavljiva želja po demokraciji in večji samostojnosti, kar je po zmagi demokratične opozicije na prvih svobodnih volitvah aprila 1990 pripeljalo do plebiscita o samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990. Na njem se je kar 88,5 % volilnih upravičencev izreklo za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Čez šest mesecev je v skladu z referendumsko voljo slovenski parlament razglasil samostojnost, a temu je sledila brutalna vojaška intervencija Jugoslovanske ljudske armade, ki pa jo je zlomil odločen odpor slovenskih oboroženih sil Teritorialne obrambe in takratne milice. Poražena jugoslovanska armada se je umaknila v vojašnice in konec oktobra 1991, štiri mesece po začetku vojne, dokončno zapustila območje Republike Slovenije, ki je tako lahko polno zaživela svojo suverenost. Razstava omogoča, da obiskovalec podoživi vojno dogajanje tudi v neposrednem stiku z nekaterimi pomembnimi eksponati iz tistega obdobja. Tanki, oklepni transporterji in letala jugoslovanske vojske obiskovalcev ne puščajo ravnodušnih in posebej mladi, odraščajoči v okolju, ki ima do vojne leta 1991 včasih celo omalovažujoč odnos, lahko spoznajo, da vojna, v kateri je bila ubranjena suverenost naše države, le ni bila tako kabaretna vojna, kot se pogosto prikazuje.  Ohranjanje zgodovinskega spomina na slovensko osamosvojitev ter vojno leta 1991 kot glavno poslanstvo Parka vojaške zgodovine temelji na dejstvu, da so prav iz vojašnice, kjer danes domuje Park, 26. junija 1991 dopoldne  na ceste zapeljali prvi tanki jugoslovanske armade in s tem začeli agresijo na pravkar osamosvojeno slovensko državo.