Božidar Fink je bil zagotovo eden od tistih Slovencev v Argentini, ki je bil zaslužen za to, da je Argentina kot ena prvih držav na svetu priznala samostojnost in neodvisnost Slovenije. Za njegov velik prispevek ga je slovenska država na slovenski kulturni praznik leta 1997 odlikovala s Častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge v dobro Republiki Sloveniji pri njenem mednarodnem priznanju in uveljavljanju.
V obrazložitev so takrat zapisali: »Božidar Fink je bil od 1. julija 1991 pa do 19. avgusta 1994 pooblaščenec slovenskega zunanjega ministra, vzpostavljal stike in vodil pogovore s predstavniki državnih, političnih, ekonomskih in drugih institucij v Republiki Argentini ter opravljal konzularne posle za naše izseljence. Na to mesto je bil imenovan kot pravnik, ki je dobro poznal argentinske politične razmere in užival velik ugled med vsemi skupnostmi med slovenskimi izseljenci. S svojim delom je pomembno prispeval k promociji Republike Slovenije v Argentini, ki je kot prva v Latinski Ameriki priznala Republiko Slovenijo že 16. januarja 1992 in z njo vzpostavila diplomatske odnose aprila 1992. Gospod Fink je uspešno opravljal zaupane naloge. Za svoje delo ni prejemal plačila, povrnjeni so mu bili le materialni stroški. Gospod Fink je tudi poskrbel, da je Republika Slovenija mogla leta 1994 odpreti veleposlaništvo v Buenos Airesu.«
Kako je prišlo do njegovega imenovanja na mesto pooblaščenega predstavnika Ministrstva za zunanje zadeve RS, je sam zapisal: »Po volitvah in nastopu Demosove vlade v aprilu 1990 in posebej po plebiscitu v decembru tega leta, je nastajala potreba, da dobi Slovenija svoje uradne predstavnike v tujini. Za to mesto v Argentini sta me takratnemu predsedniku vlade gospodu Lojzetu Peterletu predlagala Zedinjena Slovenija in Medorganizacijski svet pod predsedstvom arh. Jureta Vombergarja. Imenovanje sem osebno prejel 1. julija 1991 v Ljubljani. Z njim sem bil pooblaščen, da vzpostavljam stike in vodim razgovore s predstavniki državnih, političnih, ekonomskih in drugih institucij Republike Argentine in da ukrenem vse potrebno za odprtje predstavništva slovenske države v tej deželi. V to najširše in odprto pooblastilo so bile dejansko vključene vse dejavnosti, ki pritičejo rednemu diplomatsko -konzularnemu predstavništvu, razen zgolj protokolarnih nastopov.«
Gospod Fink je svoje delo, ne le v času osamosvajanja Slovenije ter v letih po njej, temveč ves čas svojega življenja v Argentini, opravljal kot velik slovenski domoljub, zvest slovenstvu in njeni duhovni tradiciji. »Delo za ideale ne sme iskati plačila in časti. Moj ideal je vedno bil slovenstvo v vsem, kar ta pojem obsega, in z vsem, kar služi tej naši danosti. Svoje in naše slovenstvo sem vedno vstavljal v okvir domovine, ki sem jo razumeval v podobi matere hraniteljice. Ko nam je bila domovina vzeta, sem se opiral na rojake z enako usodo, pri tem pa sem vedno mislil na dovršitev razvojnega procesa slovenstva v samostojni državi. Miselna shema mi je bila torej lok: narod – domovina – država,« je nekje zapisal.
Tudi on je sledil misli Franceta Dolinarja, ki smo ga v naši rubriki že predstavili, da je državna samostojnost naravna težnja vsakega naroda. Da je bilo temu tako, niti ni nenavadno, saj je Božidar Fink lahko razmišljanja Dolinarja poslušal že v taboriščih v Italiji. Tako kot Dolinar je bil tudi Fink po drugi svetovni vojni v taboriščih v Italiji. Leta 1987 je o tem spregovoril v reviji Duhovno življenje, reviji, ki jo je od leta 1934 izdajalo Slovensko dušno pastirstvo v Buenos Airesu: »Zdi se, da lahko v tem trenutku z zadovoljstvom ugotovimo, da je v zdomstvu in doma ideja o slovenski samobitnosti in samostojnosti dokončno zaživela in se krepko utrjuje. Zgodovinski trenutek tudi od nas terja, da krepimo svoje samoslovensko prepričanje in poživljamo miselno utemeljevanje slovenske osamosvojitve. Iz tega razpoloženja se bo razživljala zavzetost za slovensko stvar pri vseh rodovih, predvsem pa ustvarjala temeljna podlaga za dejavno uveljavljanje svobode in nov polet duha.«
Kako zelo je gorel za slovenstvo in kako velika je bila njegova skrb za ohranitev slovenstva tudi na tujem, je med drugim razbrati iz njegovega slavnostnega govora, ki ga je imel ob 60. obletnici begunstva v Cankarjevem domu 3. julija 2005: »Zbrani smo pod znamenjem Slovenije v svetu ter ob spominih na dogajanja pred šestimi desetletji in njihovimi posledicami. Kar pri tem mislimo, tudi izpovedujemo, a ne kot samopomilovanje in še manj kot spodbujanje maščevalnosti, ampak zaradi očiščevanja narodove vesti. Po svetu nosimo ogenj, ki nas prežareva z idealom slovenstva, in tega nam nihče ne more veljavno odreči. Ogenj prenašamo tudi v mlade rodove, ki Slovenije nimajo za rodno domovino, vendar so ji duhovno prirasli.
Naša skupna zasidranost v slovenstvu torej ni samo nostalgično domoljubje, hrepenenje po izgubljenem in vase zaprta zasanjanost. Žar našega ognja odseva v ustvarjanju in poustvarjanju slovenskih duhovnih vrednot. Z njimi sooblikujemo duhovno podobo slovenstva, ki nima krajevnih meja. Z delom našega uma in rok se lepša in izboljšuje svet, a po njem raste tudi Slovenija. Mnogi zunanji javni delavci na duhovnem ali tvarnem področju, številni znanstveniki in umetniki, vzgojitelji in socialni pobudniki so žarki v snopu luči, ki sije iz slovenskega duha v široki svet. Naši darovi svetu morejo biti tudi darovi Sloveniji, ki je po njih res vse bolj prepoznavna in ugledna. Za verne so darovi žrtev in dela predvsem tudi nadnaravno zaslužni. Osrednja Slovenija pa naš prispevek vedno bolj priznava in ceni. Želimo, naj še poveča skrb za rojake, ki živijo zunaj nje, a ne samo kot za oskrbovance. Vključuje naj jih tudi kot sodejavnike pri oblikovanju in vodenju narodne usode.«
Božidar Fink se je rodil 30. avgusta 1920 v Litiji. Po maturi se je vpisal in diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Prva leta po drugi svetovni vojni je preživel v begunskih taboriščih v Italiji. V Argentino je emigriral konec leta 1947. Bil je dejaven v slovenski krovni organizaciji Zedinjena Slovenija, v Slovenski kulturni akciji ter drugih slovenskih strukturah v Buenos Airesu. Gospod Fink je tudi zelo rad pel, s sestrami Marijo, Marto in Nedo je nastopal v okviru »kvarteta Finkovih« (posnetke hrani NUK). Umrl je 18. februarja 2013 v Buenos Airesu.
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu
Erjavčeva 15
1000 Ljubljana
tel: +386 1 230 80 00
fax: +386 1 230 80 17
E-pošta: urad.slovenci@gov.si
2020 © Vse pravice pridržane.