Back to Top

Svetovna mreža Univerze v Ljubljani (SMUL) v okviru serije predavanj Znanost za vse – predstavitve dosežkov članov SMUL v četrtek, 31. marca 2022, ob 13. uri pripravlja predavanje prof. Boštjana Kobeta z naslovom Strukturna biologija prirojenih imunskih odzivov.

 

V predavanju se bo prof. Kobe posebej osredotočil na strukturne raziskave signalnih kompleksov, ki se tvorijo med prirojenimi imunskimi odzivi. Omenil bo tudi, kako nam lahko te raziskave pomagajo pri boju proti COVID-19. Imunski sistem nas varuje pred patogeni, na primer pred bakterijami, kot je Mycobacterium tuberculosis, ali pred virusi kot je SARS-CoV-2, ki povzroča COVID-19. Ljudje imamo dve veji imunskega sistema: prirojeni in pridobljeni imunski sistem. Strukturna biologija nam pomaga razložiti, kako delujejo biokemijski procesi, na primer imunski odzivi, na molekularnem nivoju. Predstavitev bo potekala prek spleta v četrtek, 31. 3. 2022, s pričetkom ob 13.00. Za udeležbo na predstavitvi, prosimo, izpolnite prijavnico na tej povezavi.

 

Boštjan Kobe je profesor strukturne biologije in Australian Laureate Fellow v School of Chemistry and Molecular Biosciences, University of Queensland, Brisbane, Avstralija. Diplomiral je iz kemije na Univerzi  v Ljubljani leta 1989 in doktoriral na University of Texas Southwestern Medical Center v Dallasu, ZDA leta 1994. Njegov laboratorij uporablja metode strukturne biologije (predvsem kristalografijo in elektronsko mikroskopijo) za razumevanje mehanizmov delovanja proteinov s funkcijami v procesih infekcije in imunskega sistema. Podelili so mu Minister's Prize for Achievement in Life Sciences leta 2001. Leta 2018 je postal tudi član Avstralske akademije znanosti, leta 2020 pa je prejel priznanje Ambasador znanosti Republike Slovenije. Objavil je več kot 270 člankov, tudi v Nature in Science.

Slika je simbolična.

Preverjanje interesa za sodelovanje v projektu »Usposabljanje arhivarjev ter evidentiranje in urejanje arhivskega gradiva v slovenskih zamejskih in izseljenskih organizacijah«

Naloga Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je ohranjanje slovenske narodne zavesti in kulture med Slovenci, ki živijo zunaj meja Republike Slovenije. Pri tem ima zelo pomembno vlogo tudi arhivska dejavnost. Urejen arhiv namreč omogoča, da…

Kratki jezikovni tečaji slovenščine v Londonu

Živite v Londonu in bi se letos radi učili slovenskega jezika? Pridružite se večernim tečajem slovenščine na Šoli za slovanske in vzhodnoevropske študije Univerzitetnega kolidža v Londonu (University College London, School of Slavonic and East European Studies). Kratki in interaktivni tečaji…

11. Mednarodni mladinski filmski tabor

Ustanova Silvana Furlana in Kinoatelje ob podpori Mestne občine Nova Gorica sta tudi letos organizirala Mednarodni mladinski filmski tabor. Tabor, ki se je začel v nedeljo in je potekal do 19. avgusta, že celo desetletje spodbuja ustvarjalnost mladih na področju…

Skupaj obeležili dva jubileja Slovencev iz Podgorice in Zenice

Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto (DRPD) je bilo v minulih dneh na dveh obeležitvah jubilejev društev Slovencev – konec avgusta je številčna novomeška delegacija okusila gostoljubje Društva Slovencev Vida Matjan s sedežem v Podgorici, prvi vikend septembra pa…

5. gastronomski dogodek Združenja Slovencev »Logarska dolina«

Združenje Slovencev »Logarska dolina«, podružnica Kovin, je že petič organiziralo tradicionalno kulturno prireditev Gastronomski dogodek- Naše slovenske specialitete. Program je bil organiziran v nedeljo, 4. septembra v Deliblatskem “Društvu športnih ribičev” na Deliblatskem jezeru “Kraljevac”, ki je del istoimenskega naravnega…

Zanimivo predavanje o čokoladi in predelavi zdravilnih zelišč

Združenje Slovencev “Logarska dolina” iz Pančevega so nam tokrat poslali prispevek o poučnem kulinaričnem dogodku za najmlajše.   Združenje Slovencev “Logarska dolina” in Inštitut “Tamiš” sta 23. junija 2022 organizirala zanimivo delavnico in predavanje za učence Osnovne šole “Dušan Jerković”…

III. Konferenca slovenskih glasbenikov iz sveta in Slovenije

Svetovni slovenski kongres vljudno vabi na III. Konferenco slovenskih glasbenikov Iz sveta in Slovenije, ki bo potekala v petek, 23. septembra 2022, s pričetkom ob 9.30 uri, v Atriju ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana. Osrednje programske točkeGlasba in poselGlasba…

Slovenija na mednarodnem festival v Haagu

Združenje prijateljev Slovenije na Nizozemskem nam je poslalo prispevek o njihovem aktivnem sodelovanju na mednarodnem festivalu v Haagu. Vabljeni, da preberete, kaj so zapisali. Poslanstvo Združenja prijateljev Slovenije na Nizozemskem je tudi promocija naše dežele, njenih lepot in dobrot, zato z…

ASEF ekskurzija v Savinjsko regijo: v objemu naravne in kulturne dediščine

Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija (ASEF) je v soboto, 13. 8. 2022, štipendistke in štipendiste ASEF iz ZDA, Argentine in Slovenije peljala na enodnevno ekskurzijo v Savinjsko regijo. Skozi celoten dan so si štipendistke in štipendisti ogledali naravne lepote Logarske doline, doživeli…

Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu
Erjavčeva 15
1000 Ljubljana

tel: +386 1 230 80 00
fax: +386 1 230 80 17

E-pošta: urad.slovenci@gov.si

2021 © Vse pravice pridržane.

Alenka pred mavrico.

Alenka Caserman se je že pri rosnih osemnajstih letih skupaj s partnerjem odločila za migracijo v Avstralijo. Kot pravi, ju je vodila predvsem zelja po tem, da bi izkusila življenje in delo v tujini, v drugačni kulturi in si s tem zadala jezikovni in karierni izziv. Tega je našla v IT industriji, kjer se v pretežno moškem poklicu dobro znajde, predvsem pa ugotavlja, da se mora zanesti na svojo pamet in prepričanja.

 

»Takrat sem zaključila srednjo šolo in se vpisala na univerzo, pa me je zanimalo, kako je videti izobraževanje v tujini. Moj partner je že imel zelo dobro službo, bil je tik pred napredovanjem na še boljši položaj, a se to ni zgodilo, ker se je vodstvo podjetja zamenjalo. Imel je občutek, da je izgubil priložnost, za katero se je zelo trudil, zato sva se skupaj odločila pregledati, kakšne alternativne možnosti imava za takšne in drugačne izzive,« pojasnjuje. Postopek pridobivanja vize sta začela okoli leta 2004 in se potem 2007. končno preselila v Avstralijo. Takrat sta bila stara 21 in 31 let. Omenjeni postopki zdaj, v digitalni dobi, seveda potekajo hitreje, hitrost procesiranja pa je odvisna predvsem od tipa vize, za katero zaprosiš. »Takrat pa je postopek zahteval ogromno dokazil, komunikacije naprej in nazaj prek e-mailov in telefonov, uradnih prevodov v angleški jezik in predložitev dokazil, za katere včasih niti uradniki niso vedeli, da sploh obstajajo,« pravi sogovornica.

 

Zakaj ravno Brisbane?

Za Brisbane sva se odločila že zelo zgodaj v postopku, zgolj na podlagi informacij, ki sva jih prebrala na internetu. Želela sva si lokacijo, ki bi bila malo bolj eksotična v primerjavi s Slovenijo, nekje, kjer je podnebje toplo in zime praktično ni. Ideja o življenju v subtropski destinaciji s čudovitimi peščenimi plažami se nama je zdela imenitna. Seveda sva ob vsem tem razmišljala tudi o delu in karieri, za kar pa potrebuješ razumno veliko mesto, kjer imajo IT podjetja svoje pisarne.

 

Ali ni IT področje bolj ali manj moška domena? Kako se ženska znajde v njem?

Res je, svojo kariero sem že kot najstnica začela v IT-ju. Vedno so me zanimale tehnične stvari in znanost, rada sem organizirala, gradila in ustvarjala, pri šestnajstih letih pa sem odkrila programiranje, ki se mi je zdelo precej »kul«, zato sem se odločila, da bom študirala informatiko in računalništvo. IT je še vedno industrija, ki zaposluje veliko več moških kot žensk - tudi v državah in podjetjih, ki se trudijo povečati ravnovesje, je žensk še vedno le okoli 20 odstotkov. Osebno menim, da je IT lahko odlična kariera za ženske in ni nobenega razloga, da slednje v njej ne bi mogle biti zelo uspešne. Mamo je skrbelo, kako bom kot ženska konkurirala svojim moškim kolegom, ko sem nekje pri sedemnajstih rekla, da bi rada študirala računalništvo. Vse, kar lahko na to rečem, je, da je zgolj starokopiten predsodek. Nikoli se nisem počutila manj sposobna kot moji moški kolegi in le občasno sem imela težave s samozavestjo, za kar pa verjamem, da jih ima skoraj vsak. IT je področje, ki še vedno strmo raste, z velikimi potrebami po kvalificirani delovni sili, ki pa je primanjkuje in temu primerno so tudi plače nadpovprečne v primerjavi z drugimi poklici. V IT-ju obstaja celo morje možnosti, za katere se lahko specializiraš. Dekletom zato sporočam, naj se ne bojijo slediti svojim željam, če jih to veseli – vse, kar potrebuješ, so motivacija in pripravljenost da vložiš trud v učenje sposobnosti, ki jih delodajalci potrebujejo.

Kako razvita je Avstralija na tem področju v primerjavi s Slovenijo?

Ker že praktično celo svojo kariero delam v Avstraliji in sem le v svojih študentskih letih imela izkušnjo z delom v Sloveniji, pravzaprav težko primerjam. Zdi se mi, da je IT v Avstraliji bolj razvit, saj je trg bistveno večji in obstajajo velika svetovalna podjetja ter IT integratorji, ki implementirajo projekte z večmilijonskimi budžeti. Tega je v Sloveniji verjetno manj, podjetij s takimi budžeti si ne znam predstavljati. Po drugi strani pa pogosto opažam, da na svetovni trg prihajajo inovacije iz manjših slovenskih podjetij in startupov, torej je tudi v majhnosti prednost, predvsem v agilnosti.

 

Kako poteka vaš delovni dan?

Trenutno vsi v podjetju zaradi COVID-19 delamo od doma, sicer pa sam potek delovnega dneva ni tako zelo bistveno drugačen kot prej, ko smo delali iz pisarne našega podjetja ali pri strankah. Razlika je v tem, da mi ni treba iti v center mesta in zato lahko dlje spim, kar mi je zelo všeč, ker nisem jutranji tip človeka.

 

Tipično zjutraj najprej pogledam elektronsko pošto in ob skodelici kave odgovorim na nujna sporočila.

 

Potem imamo hitre dnevne timske sestanke, ki jim rečemo “daily stand-up meeting”. Ti trajajo med 15-30 minut in dajo vsakemu članu ekipe priložnost, da na kratko pove, kaj je naredil prejšnji dan oziroma, katere naloge je zaključil, na kateri nalogi bo delal danes in pove, če ga pri tem kaj ovira oziroma, ali za uspešno izvedbo naloge potrebuje sodelovanje s kom drugim. Temu sledijo sestanki z management ekipo, kjer pregledamo statuse priložnosti, na katerih dela prodajna ekipa, tekoče projekte in planiramo alokacijo zaposlenih v prihodnjih nekaj tednih. Cilj teh sestankov je ohranjanje rednega stika s strankami, tako obstoječimi kot potencialnimi, da se identificira priložnosti za projekte in se čim prej izlušči potencialne težave, ki bi lahko negativno vplivale na zadovoljstvo strank.

 

Skratka, jutra so običajno namenjena sestankom. Ko s tem zaključim, pa je čas, da se osredotočim na projekt ali projekte, na katerih trenutno delam z ekipo, ali na pripravo ponudb in pogodb za projekte. Pri mojem delu arhitekta tehnoloških rešitev so glavne naloge analiza potreb strank in njihovih uporabnikov, dizajn rešitev na podlagi tehnologij, uporaba komponent in sistemov, nadzor kvalitete ter tranzicija v podporo. Zadnja leta večina rešitev, ki jih razvijamo za stranke, vsebuje komponente, ki jih konfiguriramo in integriramo v storitev, bolj kot pa razvoj novih komponent po meri.

 

Kaj je bilo tisto, na kar ste se najteže navadili v Avstraliji?

Potrebovala sem nekaj časa, da sem osvojila angleški jezik in kulturne razlike do takšne stopnje, da sem lahko razumela res podrobne stvari in pomen komunikacije med vrsticami. V Avstraliji so ljudje zelo odprti in prijazni, a kmalu  spoznaš, da je to del kulture, ki je včasih malo »po angleško« pretirano vljudna. Vseeno se moraš naučiti presojati, da zaznaš, ali je nekdo prijateljski iz navade ali zato, ker imata res skupne interese. Iz Slovenije sem bila vajena precej globokih prijateljskih stikov - če si komu rekel prijatelj, je bil to resen prijatelj in si ga morda poznal že iz otroštva. V Avstraliji pa včasih ljudje imajo željo po druženju in klepetu, po drugi strani pa niso pripravljeni na preveč tesne stike in je to nekaj, kar moraš spoštovati. Sicer sem se v Avstraliji od samega začetka počutila zelo prijetno, se zelo hitro navadila na okolje in si ustvarila socialno mrežo ljudi, s katerimi sem imela skupne interese.

 

Drugo, kar me je presenetilo, je bila multikulturnost ali rasna raznolikost. V Sloveniji smo odraščali v zelo homogeni kulturi. Zelo redko si srečal ljudi, ki so bili po videzu drugačni od sovrstnikov - preprosto povedano, vsi smo bili svetlopolti, razen beguncev iz držav nekdanje Jugoslavije si zelo redko srečal koga, ki je v Slovenijo imigriral od kod drugod. V Avstraliji pa si nenadoma vržen v družbo, ki je zelo mešana in ni nič nenavadnega, če imaš sosede, sodelavce ali prijatelje iz držav z vsega sveta - temnopolte, azijske in takšne, za katere niti ne veš, kam bi jih uvrstil. Priznam, da sem sprva mela določene predsodke ali zadržanost, ker nikoli prej nisem poznala ljudi iz te ali one kulture. Včasih si misliš, da so ljudje iz neke države manj izobraženi, manj sposobni ali njihov naglas interpretiraš kot pomanjkanje inteligence. Če si pameten, kar hitro pristaneš na realnih tleh in se zaveš, da barva kože, oblika obraza ali naglas človeka ne določajo njegove vrednosti in uporabiš svojo radovednost, da se naučiš, od kod ta oseba prihaja, in spoznaš, da smo pravzaprav vsi v istem čolnu - vsi smo tu migranti, globalni državljani, ki smo si iz takega ali drugačnega razloga drznili oditi v neko drugo državo. Raznolikost nas bogati.

 

Ali ima ta daljna dežela vendarle kake vzporednice s Slovenijo?

Moja filozofija je, da imamo ljudje po vsem svetu zelo podobne interese, razlike so le v podrobnostih. V Sloveniji smo vedno cenili svojo naravno raznolikost in okolje in mislim, da so nam  Avstralci v tem zelo podobni. Vsi si želimo stabilnosti v družbi in varno okolje. Slovenci smo si z Avstralci podobni v tem, da radi uživajo življenje, oboji se zelo radi rekreiramo v naravi, bodisi na plaži ali v hribih,  in imamo zelo radi druženje ob dobrotah z žara. V Sloveniji temu rečemo piknik, v Avstraliji pa barbecue.

 

Ali ste v Brisbanu naleteli tudi na druge slovenske rojake? Če je temu tako – kako se povezujete?

V Brisbanu je po statističnih podatkih okoli 600 Slovencev. Sprva sem poznala predvsem tiste, s katerimi smo se povezali že v Sloveniji preko forumov, kjer  smo izmenjali informacije o vizumih. Kasneje sem spoznala se druge družine ki so se preselile kasneje in jih sedaj poznam kar nekaj v Brisbanu, na Gold Coastu in na Sunshine Coastu. V Brisbanu in na Gold Coastu obstajata tudi dva slovenska kluba, ki sta vsaj včasih redno organizirala dogodke. Mislim, da je klub na Gold Coastu trenutno veliko aktivnejši. Te klube so ustanovile starejše generacije, ki so imigrirale po drugi svetovni vojni, tako da obstajajo precej velike medgeneracijske razlike in se mi je kot mlajši osebi težko povezati, ker je malo skupnih interesov. Klub na Gold Coastu je vitalen ker se je vanj aktivno vključilo tudi nekaj mlajših članov.

 

Pozneje se je pojavil Facebook, ki je odličen medij za širše povezovanje. Moja prijateljica Sasha Kos je že pred kakimi desetimi leti ustvarila skupino Slovenci v Avstraliji, ki je hitro zrasla, postala zelo dober vir koristnih informacij in tudi podlaga za organiziranje dogodkov. V preteklih letih so rojaki organizirali mnogo družabnih srečanj, piknikov in praznovanj, na primer za  božič in veliko noč, ter čisto neformalnih kratkih srečanj med odmorom za kosilo.

 

Ali ste aktivni v Društvu V tujini izobraženih Slovencev, VTIS?

Za Društvo VTIS prvič slišim. Nekaj časa sem bila aktivna v Slovenskem kulturno-jezikovnem društvu v Queenslandu, ki smo ga ustanovile skupaj z drugimi članicami slovenske skupnosti v širšem jugovzhodnem Queenslandu. Sicer trenutno ne sodelujem več aktivno, ker zaradi drugih stvari primanjkovalo časa, ampak društvo je seveda še vedno precej aktivno in organizira tudi učne ure slovenščine za otroke in odrasle. Zadnja leta se ukvarjam predvsem s tekmovalnim jadranjem in imam zato manj časa za kulturne klube. V letu 2022 načrtujem tekmovanje v Solo Trans Tasmanskem izzivu od Nove Zelandije do Avstralije, leta 2024 pa sodelovanje v jadranju okoli sveta na mini jadrnici.

 

Kako iz avstralske perspektive gledate na življenje v Sloveniji?

V Slovenijo se zelo rada vračam na počitnice, da obiščem svojo družino in prijatelje. Če bi lahko, bi se vračala še bolj pogosto in v različnih letnih časih. Slovenija je res izjemna majhna država, kjer je združeno toliko raznolikosti, ki jo lahko izkusiš kot obiskovalec. Predvsem me vedno očarajo naravne lepote in včasih imam občutek, da vedno na novo odkrijem čudovite stvari, ki mi vzamejo sapo, čeprav so se mi prej zdele samoumevne. Lani, denimo, smo šli z družino na pohod na Nanos, od koder je bil razgled fantastičen. Razveselile so me preproste stvari kot je na primer nabiranje jurčkov v gozdu.

 

Zadnjih nekaj let ob obiskih Slovenije doživljam »reverse culture shock«. To se mi prej ni dogajalo. Čeprav tekoče govorim slovensko, se včasih počutim kot tujec v lastni domovini, kar mi včasih da nadrealističen in nekoliko neprijeten anksiozen občutek. V trgovinah, na primer, se znajdem v zadregi, včasih iščem besede, da bi izrazila svoja čustva v maternem jeziku … Dozdeva se mi, da sem izgubila stik z veliko starimi prijatelji, s katerimi bi rada ostala povezana. Zadnjih nekaj let je v Sloveniji vladala vsesplošna ekonomska blaginja, stopnja brezposelnosti je bila zelo nizka in življenjski standard zelo dober. Kljub temu me je včasih presenečala nesorazmerna stopnja pritoževanja in neangažiranosti glede na situacijo. V Avstraliji sem se naučila, da moraš vzeti usodo v svoje roke in če se nameravaš pritoževati, je bolje, da to narediš na konstruktiven način. Namesto da samo nergaš, kako nekaj ni v redu in ti ne prija, raje dvigni zadnjico in razmisli, kako bi bilo bolje in seveda bodi pripravljen aktivno spreminjati situacijo. Nihče ne mara kroničnih nergačev.

 

Je vaš interes vrniti se v domovino oz. pod kakšnimi pogoji bi to storili?

Trenutno s partnerjem še ne razmišljava o vrnitvi na kratek rok, ker sva si v Avstraliji ustvarila kar dobro življenje, sva finančno zelo stabilna in nama tu zaenkrat ustreza. Če hipotetično razmišljam o pogojih in situacijah, ob katerih bi se vrnila v domovino, bi rekla, da ob resni bolezni staršev ali sester ali če bi kdo v družini potreboval pomoč in podporo iz drugih razlogov. Druge situacije bi bile na primer vojna, razpad civilne družbe ali hude naravne katastrofe. V odsotnosti takšnih ekstremnih situacij pa bi morala imeti neko resno ekonomsko ali pomensko spodbudo, da bi se vrnila v domovino, kot na primer nepričakovana karierna priložnost, izziv ali priložnost sodelovati v nečem, za kar menim, da bi res spremenilo svet na bolje in pripomoglo k splošnemu napredku.

 

Blanka Markovič Kocen

 

Fotografije: osebni arhiv A. C.