Kako razvita je Avstralija na tem področju v primerjavi s Slovenijo?
Ker že praktično celo svojo kariero delam v Avstraliji in sem le v svojih študentskih letih imela izkušnjo z delom v Sloveniji, pravzaprav težko primerjam. Zdi se mi, da je IT v Avstraliji bolj razvit, saj je trg bistveno večji in obstajajo velika svetovalna podjetja ter IT integratorji, ki implementirajo projekte z večmilijonskimi budžeti. Tega je v Sloveniji verjetno manj, podjetij s takimi budžeti si ne znam predstavljati. Po drugi strani pa pogosto opažam, da na svetovni trg prihajajo inovacije iz manjših slovenskih podjetij in startupov, torej je tudi v majhnosti prednost, predvsem v agilnosti.
Kako poteka vaš delovni dan?
Trenutno vsi v podjetju zaradi COVID-19 delamo od doma, sicer pa sam potek delovnega dneva ni tako zelo bistveno drugačen kot prej, ko smo delali iz pisarne našega podjetja ali pri strankah. Razlika je v tem, da mi ni treba iti v center mesta in zato lahko dlje spim, kar mi je zelo všeč, ker nisem jutranji tip človeka.
Tipično zjutraj najprej pogledam elektronsko pošto in ob skodelici kave odgovorim na nujna sporočila.
Potem imamo hitre dnevne timske sestanke, ki jim rečemo “daily stand-up meeting”. Ti trajajo med 15-30 minut in dajo vsakemu članu ekipe priložnost, da na kratko pove, kaj je naredil prejšnji dan oziroma, katere naloge je zaključil, na kateri nalogi bo delal danes in pove, če ga pri tem kaj ovira oziroma, ali za uspešno izvedbo naloge potrebuje sodelovanje s kom drugim. Temu sledijo sestanki z management ekipo, kjer pregledamo statuse priložnosti, na katerih dela prodajna ekipa, tekoče projekte in planiramo alokacijo zaposlenih v prihodnjih nekaj tednih. Cilj teh sestankov je ohranjanje rednega stika s strankami, tako obstoječimi kot potencialnimi, da se identificira priložnosti za projekte in se čim prej izlušči potencialne težave, ki bi lahko negativno vplivale na zadovoljstvo strank.
Skratka, jutra so običajno namenjena sestankom. Ko s tem zaključim, pa je čas, da se osredotočim na projekt ali projekte, na katerih trenutno delam z ekipo, ali na pripravo ponudb in pogodb za projekte. Pri mojem delu arhitekta tehnoloških rešitev so glavne naloge analiza potreb strank in njihovih uporabnikov, dizajn rešitev na podlagi tehnologij, uporaba komponent in sistemov, nadzor kvalitete ter tranzicija v podporo. Zadnja leta večina rešitev, ki jih razvijamo za stranke, vsebuje komponente, ki jih konfiguriramo in integriramo v storitev, bolj kot pa razvoj novih komponent po meri.
Kaj je bilo tisto, na kar ste se najteže navadili v Avstraliji?
Potrebovala sem nekaj časa, da sem osvojila angleški jezik in kulturne razlike do takšne stopnje, da sem lahko razumela res podrobne stvari in pomen komunikacije med vrsticami. V Avstraliji so ljudje zelo odprti in prijazni, a kmalu spoznaš, da je to del kulture, ki je včasih malo »po angleško« pretirano vljudna. Vseeno se moraš naučiti presojati, da zaznaš, ali je nekdo prijateljski iz navade ali zato, ker imata res skupne interese. Iz Slovenije sem bila vajena precej globokih prijateljskih stikov - če si komu rekel prijatelj, je bil to resen prijatelj in si ga morda poznal že iz otroštva. V Avstraliji pa včasih ljudje imajo željo po druženju in klepetu, po drugi strani pa niso pripravljeni na preveč tesne stike in je to nekaj, kar moraš spoštovati. Sicer sem se v Avstraliji od samega začetka počutila zelo prijetno, se zelo hitro navadila na okolje in si ustvarila socialno mrežo ljudi, s katerimi sem imela skupne interese.
Drugo, kar me je presenetilo, je bila multikulturnost ali rasna raznolikost. V Sloveniji smo odraščali v zelo homogeni kulturi. Zelo redko si srečal ljudi, ki so bili po videzu drugačni od sovrstnikov - preprosto povedano, vsi smo bili svetlopolti, razen beguncev iz držav nekdanje Jugoslavije si zelo redko srečal koga, ki je v Slovenijo imigriral od kod drugod. V Avstraliji pa si nenadoma vržen v družbo, ki je zelo mešana in ni nič nenavadnega, če imaš sosede, sodelavce ali prijatelje iz držav z vsega sveta - temnopolte, azijske in takšne, za katere niti ne veš, kam bi jih uvrstil. Priznam, da sem sprva mela določene predsodke ali zadržanost, ker nikoli prej nisem poznala ljudi iz te ali one kulture. Včasih si misliš, da so ljudje iz neke države manj izobraženi, manj sposobni ali njihov naglas interpretiraš kot pomanjkanje inteligence. Če si pameten, kar hitro pristaneš na realnih tleh in se zaveš, da barva kože, oblika obraza ali naglas človeka ne določajo njegove vrednosti in uporabiš svojo radovednost, da se naučiš, od kod ta oseba prihaja, in spoznaš, da smo pravzaprav vsi v istem čolnu - vsi smo tu migranti, globalni državljani, ki smo si iz takega ali drugačnega razloga drznili oditi v neko drugo državo. Raznolikost nas bogati.
Ali ima ta daljna dežela vendarle kake vzporednice s Slovenijo?
Moja filozofija je, da imamo ljudje po vsem svetu zelo podobne interese, razlike so le v podrobnostih. V Sloveniji smo vedno cenili svojo naravno raznolikost in okolje in mislim, da so nam Avstralci v tem zelo podobni. Vsi si želimo stabilnosti v družbi in varno okolje. Slovenci smo si z Avstralci podobni v tem, da radi uživajo življenje, oboji se zelo radi rekreiramo v naravi, bodisi na plaži ali v hribih, in imamo zelo radi druženje ob dobrotah z žara. V Sloveniji temu rečemo piknik, v Avstraliji pa barbecue.
Ali ste v Brisbanu naleteli tudi na druge slovenske rojake? Če je temu tako – kako se povezujete?
V Brisbanu je po statističnih podatkih okoli 600 Slovencev. Sprva sem poznala predvsem tiste, s katerimi smo se povezali že v Sloveniji preko forumov, kjer smo izmenjali informacije o vizumih. Kasneje sem spoznala se druge družine ki so se preselile kasneje in jih sedaj poznam kar nekaj v Brisbanu, na Gold Coastu in na Sunshine Coastu. V Brisbanu in na Gold Coastu obstajata tudi dva slovenska kluba, ki sta vsaj včasih redno organizirala dogodke. Mislim, da je klub na Gold Coastu trenutno veliko aktivnejši. Te klube so ustanovile starejše generacije, ki so imigrirale po drugi svetovni vojni, tako da obstajajo precej velike medgeneracijske razlike in se mi je kot mlajši osebi težko povezati, ker je malo skupnih interesov. Klub na Gold Coastu je vitalen ker se je vanj aktivno vključilo tudi nekaj mlajših članov.
Pozneje se je pojavil Facebook, ki je odličen medij za širše povezovanje. Moja prijateljica Sasha Kos je že pred kakimi desetimi leti ustvarila skupino Slovenci v Avstraliji, ki je hitro zrasla, postala zelo dober vir koristnih informacij in tudi podlaga za organiziranje dogodkov. V preteklih letih so rojaki organizirali mnogo družabnih srečanj, piknikov in praznovanj, na primer za božič in veliko noč, ter čisto neformalnih kratkih srečanj med odmorom za kosilo.
Ali ste aktivni v Društvu V tujini izobraženih Slovencev, VTIS?
Za Društvo VTIS prvič slišim. Nekaj časa sem bila aktivna v Slovenskem kulturno-jezikovnem društvu v Queenslandu, ki smo ga ustanovile skupaj z drugimi članicami slovenske skupnosti v širšem jugovzhodnem Queenslandu. Sicer trenutno ne sodelujem več aktivno, ker zaradi drugih stvari primanjkovalo časa, ampak društvo je seveda še vedno precej aktivno in organizira tudi učne ure slovenščine za otroke in odrasle. Zadnja leta se ukvarjam predvsem s tekmovalnim jadranjem in imam zato manj časa za kulturne klube. V letu 2022 načrtujem tekmovanje v Solo Trans Tasmanskem izzivu od Nove Zelandije do Avstralije, leta 2024 pa sodelovanje v jadranju okoli sveta na mini jadrnici.
Kako iz avstralske perspektive gledate na življenje v Sloveniji?
V Slovenijo se zelo rada vračam na počitnice, da obiščem svojo družino in prijatelje. Če bi lahko, bi se vračala še bolj pogosto in v različnih letnih časih. Slovenija je res izjemna majhna država, kjer je združeno toliko raznolikosti, ki jo lahko izkusiš kot obiskovalec. Predvsem me vedno očarajo naravne lepote in včasih imam občutek, da vedno na novo odkrijem čudovite stvari, ki mi vzamejo sapo, čeprav so se mi prej zdele samoumevne. Lani, denimo, smo šli z družino na pohod na Nanos, od koder je bil razgled fantastičen. Razveselile so me preproste stvari kot je na primer nabiranje jurčkov v gozdu.
Zadnjih nekaj let ob obiskih Slovenije doživljam »reverse culture shock«. To se mi prej ni dogajalo. Čeprav tekoče govorim slovensko, se včasih počutim kot tujec v lastni domovini, kar mi včasih da nadrealističen in nekoliko neprijeten anksiozen občutek. V trgovinah, na primer, se znajdem v zadregi, včasih iščem besede, da bi izrazila svoja čustva v maternem jeziku … Dozdeva se mi, da sem izgubila
