Slovenski rojaki z območja Toronta so pred poslopjem provincialne vlade organizirali protestni shod. Sobota je v tem največjem kanadskem mestu običajno miren dan, a takrat je množica okoli 1.500 rojakov s transparenti, zastavami, pesmijo in govori pritegnila veliko medijsko pozornost – natanko tako, kot je upala Dorothy. Podobno je bilo tudi v primeru protestov pred mestno hišo, na katerih so se spomnili žrtev osamosvojitvene vojne.

Še večji izziv je predstavljalo vprašanje, kako medije iz središča mesta na poletno nedeljo privabiti na 45 minut vožnje oddaljeno Slovensko letovišče. Dorothy je v vabilih medijem poudarila, da gre za največji dogodek slovenske skupnosti v Kanadi, na katerem bo govoril tudi takratni minister slovenske vlade, pristojen za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Janez Dular. Novinarje je skušala privabiti tudi z napovedjo obilne ponudbe domače slovenske hrane. Vreme je bilo k sreči lepo in kar štiri velike televizijske hiše so poslale svoje ekipe in spremljale zborovanje okoli 3.000 udeležencev. Dorothy se spominja, kako so bili novinarji navdušeni, ko so jih po opravljenem delu pogostili s kranjskimi klobasami, krompirjem, potico, krofi in slovenskim vinom. Šalili so se, da se je bilo tudi zato vredno pripeljati tako daleč. Prav tako pa so bili presenečeni, da se slovenski Kanadčani redno zbirajo kot skupnost, ohranjajo svojo kulturo in so tako povezani z domovino. Ta izkušnja jim je pomagala razumeti močno podporo slovenske skupnosti v Kanadi neodvisni Sloveniji. Ta dan je bila o slovenski stvarnosti obveščena praktično celotna kanadska javnost. »Misija izpolnjena«, je takrat zadovoljno ugotovila Dorothy Lenarčič. Prizadevanja slovenske skupnosti za kanadsko priznanje Slovenije, zbiranje sredstev podpore in druge dejavnosti pa so se seveda nadaljevale še lep čas.

Dorothy Lenarčič, danes profesorica na srednji šoli, se je rodila v Torontu, mami Frančiški in očetu Jožetu, ki sta prihajala iz Nadanjega sela pri Pivki. Dorothy je kot otrok poletne počitnice preživljala na Slovenskem letovišču, ko je nekoliko zrasla, pa tudi v Sloveniji. Bila je med ustanovitelji Kanadsko-slovenskega zgodovinskega društva in arhiva v Torontu (2002). Na povabilo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu se je udeležila seminarja za izseljenske arhivarje v Ljubljani, kjer je pridobila dragoceno znanje in stike. To je lahko s pridom uporabila ob začetkih delovanja arhiva. Tudi danes je aktivna članica arhiva in sooblikovalka njihovega glasila Our Story – Naša zgodovina ter drugih publikacij in objav.