V času osamosvajanja Slovenije je škofovski sedež v kanadskem Torontu zasedal Slovenec dr. Alojzij Ambrožič, ki ga je papež Janez Pavel II. leta 1998 imenoval za kardinala. Čeprav kanadski državljan, se je vedno čutil Slovenca, kar je potrdil ob škofovskem posvečenju, ko je vse prisotne nagovoril tudi v  slovenskem jeziku, še zlasti pa v letu 1991, ko so potekali ključni dogodki osamosvajanja Republike Slovenije.

Rojen je bil leta 1930 v vasi Gaberje v župniji Dobrova pri Ljubljani. Leta 1945 se je bila njegova družina prisiljena umakniti iz Slovenije pred grozečim komunističnim nasiljem. Tako je prek taborišča Špital leta 1948 prišel v Kanado, kjer se je odločil za duhovniški poklic. Leta 1955 je prejel duhovniško, leta 1976 pa škofovsko posvečenje. Sprejel je službo pomožnega škofa v Nadškofiji Toronto s pravico do nasledstva. Ko se je leta 1990 upokojil torontski nadškof kardinal Carter, je postal nadškof velike torontske nadškofije. Na tem mestu je dočakal razglasitev samostojne slovenske države in se tudi sam aktivno vključil v procese njenega osamosvajanja in priznanja.

Ko se je v Sloveniji začela vojna, je pisal takratnemu kanadskemu premierju Brianu Mulroneyju. Predstavil mu je dogajanje v Sloveniji in ga prosil, naj njegova vlada posreduje za prekinitev spopadov in za začetek pogajanj. Zvečer, 1. julija 1991, je v cerkvi Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Torontu daroval posebno mašo za domovino, ki se je je udeležilo dva tisoč ljudi. V nagovoru je poudaril, da bi moral neodvisnost Slovenije (in Hrvaške) podpreti ves svet,  saj »kadar se taki narodi odločajo, da bodo v svoji hiši sam svoj gospodar in pokažejo sposobnosti politične suverenosti, bi morale biti njihove odločitve sprejete in spoštovane«. Oglasil se je tudi v časopisu Toronto Star: »Slovenci ne škodujejo nikomur, če hočejo biti ne samo avtonomni, pač pa tudi samostojni. Menim, da je omejitev osebne svobode zaradi bojazni, da bi prišlo do etničnih izbruhov kontraproduktivna. Etnična homogenost Slovenije je poroštvo, da v samostojni Sloveniji ne bo spopadov med manjšino in večino.« Angažiral se je tudi znotraj cerkvene hierarhije in poskrbel za izjavo kanadske in ameriške škofovske konference v podporo slovenski samostojnosti. Po končani vojni je znova izrazil svoje čutenje do rojstne domovine, ko je v pismu takratnemu ljubljanskemu nadškofu dr. Alojziju Šuštarju  zapisal, »kako lepo je bilo, ob vsem vašem trpljenju in negotovosti, biti Slovenec v teh dnevih«.