Slovenci so v Republiki Hrvaški uradno priznana narodna manjšina. Kot avtohtona narodna skupnost živijo na območju severne Istre, reškega zaledja, Gorskega Kotarja, Med(ži)murja, Obkolpja in Obsotelja. Večina pripadnikov slovenske narodne skupnosti pa živi v mestih zunaj navedenih obmejnih območij; tja pa so se priselili zaradi zaposlitve, službovanja v različnih armadah - od Avstro-Ogrske, do staro in novo jugoslovanske - ter zaradi šolanja (v Zagrebu, Varaždinu, na Reki itd). Na hrvaškem popisu prebivalstva leta 1991 se je za Slovence opredelilo 22.396 oseb, na popisu leta 2011 10.517 oseb, na zadnjem popisu, ki so ga izvedli v letu 2021, je ta številka še upadla, za Slovence se je namreč izreklo 7.729 oseb. Nobenega dvoma ni, da je dejansko število etničnih Slovencev na Hrvaškem v resnici znatno višje.
Poleg pripadnikov slovenske narodne skupnosti živi na Hrvaškem po statističnih podatkih tudi 18.660 slovenskih državljanov (oktober 2023). Od tega jih ima 17.434 prijavljeno stalno bivališče, 1.226 pa jih na Hrvaškem biva začasno.
Do osamosvojitve in demokratizacije Republike Hrvaške Slovenci niso imeli statusa manjšine. Nova ustava iz leta 1990 je omenjala tudi slovensko manjšino in zagotavljala njeno zaščito. Hrvaška je svojo ustavo nato spremenila ter dopolnila leta 1997 in iz besedila izpustila slovensko manjšino. Svojo ustavo pa je Hrvaška ponovno spremenila leta 2010 in Slovence znova vrnila vanjo. Ustavna določila o pravicah manjšin konkretizira Ustavni zakon o pravicah narodnih manjšin na Hrvaškem iz leta 2002. Čeprav zakon teoretično nudi širok diapazon pravic na področjih politike, manjšinske samouprave, izobraževanja, kulture in medijev, pa so Slovenci - zaradi svojega (relativno!) nizkega števila, razpršene poselitve, premajhne politične angažiranosti in precej visoke stopnje asimiliranosti - v praksi uspeli uveljaviti le malo od teh pravic.
Slovenci imajo tudi pravico do izvolitve svojega poslanca v saboru, a le skupaj z Albanci, Črnogorci, Makedonci in Bošnjaki. Ker so ostale skupnosti številčnejše, Slovenci do sedaj niso uspeli izvoliti svojega kandidata; drži pa, da so to zares poskušali enkrat samkrat.
Hrvaška manjšinam daje tudi možnost izvolitve svetov narodnih manjšin, ki so sistemski politično-samoupravni organi. Slovenci so se na vseh dosedanjih volitvah spoprijemali predvsem z zagotovitvijo potrebnega števila podpisov narodno opredeljenih volivcev za vložitev kandidatnih list.
Sveti obstajajo na regionalni in lokalni ravni. V županijah, kjer živi vsaj 100 Slovencev imajo ti pravico do izvolitve svojega individualnega zastopnika, v županijah kjer jih živi nad 500 (in v občinah oziroma mestih kjer jih živi nad 200), pa imajo Slovenci pravico do izvolitve sveta. Predstavnik slovenske manjšine je član Sveta narodnih manjšin pri Vladi Republike Hrvaške, ki ni voljeno telo, ima pa precejšen vpliv na manjšinsko politiko države in tudi deli državna finančna proračunska sredstva.
Hrbtenica slovenske narodne skupnosti na Hrvaškem so slovenska društva, kjer se Slovenci, kakor tudi člani njihovih družin in prijatelji, srečujejo ter gojijo različne aktivnosti. Na Hrvaškem deluje petnajst slovenskih kulturnih društev in eno slovensko gospodarsko društvo. Društva so povezana v krovno organizacijo, Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem. Nekatera društva nekajkrat letno izdajajo tudi svoja glasila.
Hrvaška zakonodaja manjšinam daje pravico do pouka v maternem jeziku na predšolskem, osnovnošolskem in srednješolskem nivoju. Ta pravica se postopoma uveljavlja, saj lahko šolarji na vse več šolah izberejo slovenščino kot obvezni izbirni predmet (t.i. zakonski C-model). Hkrati pa se slovenščino marsikje poučuje tudi v obliki dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture z učiteljicami iz Slovenije.
Edina slovenska skupnost, ki je deležna tudi verske oskrbe v slovenskem jeziku, je zagrebška. Duhovnik prihaja iz Slovenije.