Tokrat predstavljamo rojaka, ki sicer ni dočakal razglasitve samostojne slovenske države, je pa o njej razmišljal že vsaj štiri desetletja prej, zaradi česar menimo, da sodi med tiste, ki so pomembno vplivali na razvoj misli o samostojni Sloveniji. Zavedati se je namreč treba, da ideja o samostojnosti in neodvisnosti slovenskega naroda ni nastala čez noč, temveč se je prek ljudi, kot je bil France Dolinar, krepila, zorela in končno dozorela tistega slovesnega junija 1991.
France Dolinar, zgodovinar in duhovnik, je o samostojni slovenski državi pisal že v prvih povojnih letih. Leta 1945 se je, kot mnogi Slovenci, znašel v taborišču v Italiji. Kot široko razgledan mož, ki je obvladal vrsto evropskih jezikov, je imel za slovenske begunce več predavanj. V okviru t. i. ljudske univerze, ki so jo organizirali slovenski begunci v taborišču v Serviglianu, je imel novembra 1945 predavanje z naslovom Strukturno sociološke hibe slovenskega narodnega organizma. V njem je predstavil pojave, ki ogrožajo zgradbo slovenskega naroda. Po njegovem so bili to neenotnost, rušenje narodnih avtoritet, klikarstvo, pa tudi razhod med generacijami. Ob tem je izpostavil, da »mora biti prvi pogoj za obstoj in razvoj narodne države Slovenije, da smo strukturno čvrst in enoten narod. To se pravi, do kraja in polno povezati vse stranice našega narodnega organizma v resnični službi narodnemu cilju, učvrstiti vez med posamezniki in avtoriteto v dejavnosti posebnih socialnih smeri, ohraniti vselej prvenstvo skupne blaginje in zagotoviti solidarnost stare in mlade generacije.« Lahko bi rekli, da njegova takratna misel ostaja aktualna tudi v današnjem času.
Ob stoti obletnici zahtev za Zedinjeno Slovenijo, ki jih je skupaj s somišljeniki leta 1848 zapisal jezikoslovec, narodni buditelj in duhovnik Matija Majar Ziljski, je Dolinar napisal krajše delo z naslovom Slovenska državna misel. Brošuro, ki jo je objavil pod psevdonimom Peter Levičnik, so razmnožili v slovenski begunski tiskarni v taborišču Špital na avstrijskem Koroškem. V sklepu brošure je zapisal: »Slovenska država, katere nosilec je slovenski politični narod v vsej svoji celoti, je najvišji cilj slovenske politike. /…/ Rodu, ki raste, je usojeno, da nosi naprej sladko breme političnega slovenskega izročila. Luč gosposvetske slave mu razsvetljuje njega zgodovinski hod, zgled očetov, ki so v duhu krščanske demokracije dogradili politično organizacijo slovenskega naroda, obvezuje sinove k ohranjanju in razvoju dediščine. S polnim zaupanjem v Gospoda zgodovine in sile svojega naroda, ponosen na že prehojeno stoletno pot gleda današnja mladina v Zedinjeni Sloveniji v slovenski državi smisel svoje politične biti.«.
Misli o samostojni Sloveniji je ostal zvest tudi kasneje. Svoje razmišljanje iz leta 1968 z naslovom Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918 je zaključil z besedami: »V politični strategiji moremo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo. V tem pomenu je samo zgolj samoslovenska res slovenska politika. /…/ Dokler ni samosvoje slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini. Očetom, ki so nam v letu 1918 izbojevali svobodo, čeprav ne v polni meri, moramo biti prepričano hvaležni; brez njih dejanja tudi njih sinovi ne bi mogli slovenskega problema bolj globoko in jasno spoznati. Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine. /…/ Narod, ki ni zmožen živeti iz svoje bistvene in bitne politične ideje, je obsojen na smrt. Če se to zgodi v sladkem umiranju samoprevare, potem bo tudi njegov nejunaški konec zaznamovan s sramoto. Slovenci imamo svojo magno charto v samodržavno zedinjeni Sloveniji. Naši predhodniki v letu 1848 so jo uvideli z jasnovidnostjo mladih src. Kadarkoli v poznejši zgodovini nismo znali ohraniti primata slovenski državni misli, smo zmerom morali pozneje obžalovati svojo nezvestobo.«
Da je za narod še kako pomembno, da ima svojo lastno državo, je jasno podčrtal tudi kasneje: »Če smo Slovenci v dobi narodnega preporoda nekaj časa morali in nekaj časa še verjetno obrazložitvijo mogli odlagati uresničitev suverene svojedržavne samostojnosti, sedanji moment slovenstva ukazujoče terja in alternativa je samo ena: narodni pogin – svojevrhovno narodno slovensko državo. Bistvene naloge v narodu ne morejo biti izpolnjene, ako narod nima na voljo lastne državne moči.«
Njegove zbrane misli o slovenski državi dopolnjujemo tudi s kratkim življenjepisom. France Dolinar se je rodil leta 1915 v Ljubljani očetu Francetu in materi Ivani. Oče je v Ljubljani kupil staro pekarno ter jo preuredil v prvo parno pekarno v mestu, zaradi velike dobrodelnosti do dijakov in socialno zapostavljenih pa se je njihove pekarne prijelo ime Bethlehem-Hiša kruha. Po drugi svetovni vojni je nadaljeval doktorski študij na znameniti Gregoriani v Rimu, vendar ga ni končal. Kasneje je dobil službo arhivarja v Vatikanskem apostolskem arhivu. Leta 1980 se je za leto dni preselil v zamejsko Gorico. Umrl je v Rimu leta 1983, pokopali pa so ga v Sovodnjah pri Gorici. Že po njegovi smrti je izbor njegovih esejev, razprav in člankov izšel v knjigi Slovenska katoliška obzorja, knjigo pa je izdala Slovenska katoliška akcija v Buenos Airesu.
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu
Erjavčeva 15
1000 Ljubljana
tel: +386 1 230 80 00
fax: +386 1 230 80 17
E-pošta: urad.slovenci@gov.si
2020 © Vse pravice pridržane.