Tokrat predstavljamo rojaka, ki sicer ni dočakal razglasitve samostojne slovenske države, je pa o njej razmišljal že vsaj štiri desetletja prej, zaradi česar menimo, da sodi med tiste, ki so pomembno vplivali na razvoj misli o samostojni Sloveniji. Zavedati se je namreč treba, da ideja o samostojnosti in neodvisnosti slovenskega naroda ni nastala čez noč, temveč se je prek ljudi, kot je bil France Dolinar, krepila, zorela in končno dozorela tistega slovesnega junija 1991.

France Dolinar, zgodovinar in duhovnik, je o  samostojni slovenski državi pisal že v prvih povojnih letih. Leta 1945 se je, kot mnogi Slovenci, znašel v taborišču v Italiji. Kot široko razgledan mož, ki je obvladal vrsto evropskih jezikov, je imel za slovenske begunce več predavanj. V okviru t. i. ljudske univerze, ki so jo organizirali slovenski begunci v taborišču v Serviglianu, je imel novembra 1945 predavanje z naslovom Strukturno sociološke hibe slovenskega narodnega organizma. V njem je predstavil pojave, ki ogrožajo zgradbo slovenskega naroda. Po njegovem so bili to neenotnost, rušenje narodnih avtoritet, klikarstvo, pa tudi razhod med generacijami. Ob tem je izpostavil, da »mora biti prvi pogoj za obstoj in razvoj narodne države Slovenije, da smo strukturno čvrst in enoten narod. To se pravi, do kraja in polno povezati vse stranice našega narodnega organizma v resnični službi narodnemu cilju, učvrstiti vez med posamezniki in avtoriteto v dejavnosti posebnih socialnih smeri, ohraniti vselej prvenstvo skupne blaginje in zagotoviti solidarnost stare in mlade generacije.« Lahko bi rekli, da njegova takratna misel ostaja aktualna tudi v današnjem času.

Ob stoti obletnici zahtev za Zedinjeno Slovenijo, ki jih je skupaj s somišljeniki leta 1848 zapisal jezikoslovec, narodni buditelj in duhovnik Matija Majar Ziljski, je Dolinar napisal krajše delo z naslovom Slovenska državna misel. Brošuro, ki jo je objavil pod psevdonimom Peter Levičnik, so razmnožili v slovenski begunski tiskarni v taborišču Špital na avstrijskem Koroškem. V sklepu brošure je zapisal: »Slovenska država, katere nosilec je slovenski politični narod v vsej svoji celoti, je najvišji cilj slovenske politike. /…/ Rodu, ki raste, je usojeno, da nosi naprej sladko breme političnega slovenskega izročila. Luč gosposvetske slave mu razsvetljuje njega zgodovinski hod, zgled očetov, ki so v duhu krščanske demokracije dogradili politično organizacijo slovenskega naroda, obvezuje sinove k ohranjanju in razvoju dediščine. S polnim zaupanjem v Gospoda zgodovine in sile svojega naroda, ponosen na že prehojeno stoletno pot gleda današnja mladina v Zedinjeni Sloveniji v slovenski državi smisel svoje politične biti.«.