Z gregorjevim smo se tudi letos poslovili od zime in poslali luč po vodi s pomočjo ladjic, ki so jih ustvarjali otroci s starši in učitelji in tako ohranjali slovenski običaj tudi v deželi sira in Alp.

Kljub omejitvam, smo uspešno priklicali pomlad in dolge sončne dneve.

Otroci so z veliko mero ustvarjalnosti in navdušenja ustvarili svoje gregorčke, ki so jih poslikali, opremili z napisi in na koncu po starih šegah »vrgli luč v vodo«. S simboličnim spuščanjem ladjic so pozdravili prihod pomladi in sonca.

Šega ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi, saj se je po starem koledarju praznovalo na prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši. To je pomenilo, da so lahko po tem dnevu dlje časa delali pri naravni svetlobi in ne več samo pri sveči ali pozneje pri petrolejki, pravijo etnologi. Po legendi, ki se prenaša od ust do ust, je Gregor kot dojenček mlinarju priplaval v lesenem predmetu po vodi. Običaj spuščanja luči po vodi da naravi moč novega rojevanja.

Sv. Gregor je bil zavetnik učiteljev, študentov, glasbenikov, hkrati pa veljal za prinašalca luči. Simbolično bi lahko povezali, da znanje prinaša luč tudi v življenje vsakega posameznika, ki širi in nabira znanje, pa tudi vsem tistim, ki se ukvarjajo z umetnostjo.

Za gregorjevo so značilne tudi nekatere druge šege. V Prekmurju in Porabju so otroci koledovali, torej hodili od hiše do hiše in prosili za darove. Ti koledniški obhodi so nastali po ogrskem zgledu in so se ponekod ohranili do zadnje četrtine prejšnjega stoletja.

Približno do druge svetovne vojne pa so šolarji v Beli krajini na gregorjevo hodili po hišah, preoblečeni v svatovski sprevod. Darovali so jim jajca in denar.

Tudi slovenski pesniki so ovekovečili gregorjevo v svojih pesnitvah. Oton Župančič je pred več kot sto leti že natančno opisal pomen gregorjevega v Dumi: “… Na Gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so, za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so; midva preko ceste sva slušala … Čuješ živ-živ? … Vse to in še več predstavlja zahvalo hvaležnega, ki je po moreči zimi še živ-živ? In se bo lahko ženil.”

Da je bil to pomemben čas v letu, dokazujejo tudi pregovori, ki so se ohranili vse do danes. Za gregorjevo velja, da:

Če breskve pred Gregorjem cveto, trije eno pojedo.

Na Gregorjevo najviški gorjanec na drevo potrka.

Po Gregorju od vsakega vetra sneg skopni.

Prispevek je spisala Jasmina Lepoša.