Srečevanje, soočanje, prepletanje različnosti je eden od temeljnih kamnov, na katerih sloni naša kultura. Kljub temu, da bi nas nekateri radi ohranili v večnem medsebojnem nasprotovanju, smo Slovenci, morda Primorci še posebej, odprti ljudje. Gostoljubni ljudje. Ljudje, ki s srcem na dlani sprejemamo soseda. Ker smo stoletja živeli na križiščih jezikov in kulturnih izročil, drugačni tudi ne moremo biti.

Na to darilo svojih prednikov ne smemo pozabiti. Prepričan sem, da bo Evropska prestolnica kulture GO! 2025 to našo dediščino brezmejnosti ponesla v svet. Dovolite mi, da na tej točki čezmejni ekipi ustvarjalcev EPK iskreno zaželim vso srečo. Še nekaj dni in ura bo začela odštevati eno leto do slovesne otvoritve. Čaka vas odgovorno in trdo delo, ampak vsi smo z vami.

Dokaz za to, kako resno Nova Gorica jemlje svoje ambicije in svoje kulturno poslanstvo, je tudi program današnjega večera. Odločitev, da ob Slovenskem kulturnem prazniku na odru novogoriškega kulturnega doma zaživi ustvarjalnost Slovencev v Italiji, je pogumna, tenkočuntna. In predvsem prava odločitev.

Prepričan sem, da se bo tudi danes v programu izkazalo, koliko umetniških presežkov skupnemu slovenskemu kulturnemu prostoru dajejo umetnice in umetniki, ki delujejo zunaj naših meja. Ob svojih številnih obiskih v tujini sem izkusil in začutil, kako zunaj matične države slovenski ponos, pripadnost narodu, jeziku in kulturi zasvetijo močneje in zazvenijo glasneje. Hvala, dragi Slovenke in Slovenci v sosednjih državah, da ohranjate in nam vračate to pravo, čisto ljubezen do domovine. Če kje, je v vas neizčrpni vir navdiha.

Enako velja za Slovence po svetu. Slovenščine se učijo v najbolj oddaljenih in najbolj nepričakovanih delih planeta. Na primer v argentinskem mestu Rosario, kjer se je rodil in se je prvih trikov z žogo učil Lionel Messi. V kanadskem Calgaryju, kjer je Mateja Svet dobila srebrno olimpijsko medaljo v slalomu, v San Franciscu, v New Yorku, v Rio de Janeiru. Marsikje se šole imenujejo po slovenskih pesnikih in pisateljih. Povsod ob učenju slovenskega jezika učiteljice in učitelji prenašajo tudi znanje o slovenski arhitekturi in likovni umetnosti. Učenci poslušajo slovensko glasbo, gledajo slovenske filme. Skozi kulturo vzljubijo Slovenijo.

Ker skozi kulturo vedno vodi pot do srca. Kultura je vedno najboljši odgovor na tiste pojave v družbi, tudi v našem neposrednem okolju, ki želijo ohraniti bolečine iz preteklosti ali jih celo izkoristiti za vzpodbujanje novih konfliktov. V ustvarjalnosti je tista prava brezmejnost, ki ni le abstraktni pojem, ampak je sila, ki jo čutimo in nas vleče naprej – v prihodnost, ki si jo želimo za to mesto in za to občino.

Ob predsednici republike in filozofu Slavoju Žižku je bila uvodna govornica ob slovenskem gostovanju na frankfurtskem knjižnem sejmu mlada pesnica. Sicer po rodu iz sosednje občine Šempeter – Vrtojba, ampak v vseh pogledih naša rojakinja, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Miljana Cunta. Prepotovala je veliko sveta, a njena poezija, pravi Miljana, se ne loči od pokrajin njenega otroštva. V Frankfurtu je poudarila, da se pesem rodi iz najglobje intime, iz tistih delov nas, v katerih smo vsi enaki. Tam politične razlike ne pomenijo prav ničesar.

France Prešeren, ki ga slavimo danes, nam je v himno zapisal verz »žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan.« Morda je to manj znano, ampak tudi slovenski izseljenci imajo svojo himno. V refrenu poje: »Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj.« Dragi prijatelji, v nas, v tistem najglobljem koščku srca, tam, kamor razlike ne sežejo, tam je dom. Tam je Slovenija. Iskrene čestitke ob Slovenskem kulturnem prazniku.