V fotografskih arhivih so ohranjene redke podobe tragičnega 15. februarja leta 1944. Na njih vidimo obraze ljudi, ko h prsim stiskajo tistih nekaj predmetov, ki so jih uspeli nabrati v domovih, medtem ko so jih tuji vojaki silili na zbirališče, od koder so krenili neznani usodi naproti. V pletene košare so vrgli nekaj oblek, morda punčko iz cunj, spominek ali fotografijo. Iz rjuh in odej so naredili zasilne cule in za na pot vzeli hlebec kruha, pest suhega sadja. Kar je bilo pri hiši. In pri večini hiš, po desetletjih fašizma in dolgih mesecih vojnega divjanja, ni bilo veliko.

Morda so upali, da se bodo kmalu vrnili domov. Morda so, tako kot begunci, ki so trideset let prej zapuščali vasi ob Soški fronti, zaklenili vrata domačij in v žep spravili ključ. Niso mogli vedeti, da bodo vrata z zidovi in strehami in okni kmalu izginila v maščevalnih plamenih. Niso mogli vedeti, da jih pot pelje v internacijo na stotine kilometrov daleč in da se ne bodo vrnili sedemnajst dolgih mesecev. Mnogi od 1100 pregnanih, med katerimi so bili večinoma ženske in otroci, se nikoli niso vrnili domov.

Spoštovani, to, da tako skrbno ohranjate spomin na ta nesrečni dan, je težko, a tudi plemenito poslanstvo. Spomin moramo ohraniti. Iz spoštovanja do naših prednikov, pa tudi iz odgovornosti do naših otrok. Nimajo prav tisti, ki govorijo, da je zgodovino najbolje pozabiti, se pretvarjati, da ni nikoli obstajala. Nimajo prav tisti, ki iz zgodovine izbirajo delčke, jih upogibajo in prilagajajo tako, da ustrezajo njihovim kratkoročnim, predvsem pa kratkovidnim političnim ciljem. Trpljenje naših primorskih ljudi ne sme nikoli biti pozabljeno. Krivice, ki sta jih prizadejala italijanski fašizem in nemški nacizem, so ustvarile velikanski dolg. Ampak ta dolg lahko poravnamo samo tako, da si prizadevamo za mir.

Kajti v svetu tudi danes gorijo vasi. Tudi danes nesrečne kolone nedolžnih ljudi s culami v roki in strahom na obrazu korakajo neznani usodi naproti. Mi živimo v evropskem miru in blagostanju in je zato naša odgovornost še toliko večja. Odgovornost, da negujemo sožitje, razumevanje in bratstvo med narodi. Ampak tudi odgovornost, da svojo resnico izrekamo pogumno in odločno. Če človeka preženejo od doma, se morda nekoč vrne. Če se človek pusti odtrgati od svoje resnice, pa postane večni pregnanec.

V zadnjih dneh so veliko bolečine in jeze povzročila sporočila, ki so jih italijanski politiki, umetniki in zgodovinarji izrekali ob dnevu spomina. Mnogi so se celo vprašali, ali je ob vse bolj zaostreni retoriki sploh smiselno vztrajati pri Evropski prestolnici kulture 2025, ki je posvečena preseganju meja. Mislim, da moramo vztrajati. Ravno zadnji dnevi so dokaz, da EPK potrebujemo. Da moramo odpreti čas in prostor, v katerem se bodo dobro misleči ljudje z obeh strani meje soočili drug z drugim in sami s seboj. Morda sem prevelik optimist. Morda sem celo idealist. Ampak verjamem, spoštovani, da so dobro misleči ljudje v večini na vseh straneh vseh meja. Moja vera v dobro, v človeka in človečnost je trdna kot kraški kamen. In moje poti med Slovenci, ki so odšli od doma iz zelo raznolikih, pogosto težkih in žalostnih razlogov, so to trdno vero le še okrepile.

Dovolite mi, da ob koncu ponovno izrazim čestitke in poklon organizatorjem te spominske slovesnosti, vsem nastopajočim, prostovoljkam in prostovoljcem, ki so pomagali pri pripravah na dogodek. Zvončki in trobentice so že zacveteli. Naj nam ta pomlad prinese upanje, našim pogumnim in upornim prednikom pa naj bo večna slava.