Zgodovina in vloga urada
Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je bil ustanovljen leta 1994 kot organ v sestavi Ministrstva za zunanje zadeve. V takšni obliki je ostal do leta 2004, ko je bil vzpostavljen kot samostojna vladna služba in umeščen neposredno pod pristojnost predsednika vlade. V obeh primerih je Urad vodil državni sekretar. Takšna ureditev je obveljala do leta 2008, ko je njegov predstojnik postal minister brez listnice. S tem je bil poudarjen pomen in potencial, ki ga imajo za Slovenijo rojaki zunaj njenih meja.
Funkcijo ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu sta poznali osamosvojitvena in prva poosamosvojitvena vlada, takrat še brez organizacijskega okvirja urada. V procesu demokratizacije, osamosvojitve in mednarodnega priznanja Republike Slovenije so Slovenci izven meja matične domovine namreč odigrali pomembno vlogo. Z nastopom nove vlade leta 1993 je bilo mesto ministra ukinjeno, imenovan pa je bil državni sekretar kot vodja sektorja znotraj MZZ. Kmalu so se začele aktivnosti za ustanovitev urada, kot avtonomnega upravnega organa v sestavi MZZ, do česar je prišlo oktobra 1994.
Ustava Republike Slovenije, ki je bila sprejeta leta 1992, v 5. členu državo obvezuje k posebni skrbi za Slovence v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu. Ocenjuje se namreč, da naj bi zunaj meja Slovenije živelo vsaj pol milijona Slovencev in njihovih potomcev. Ta člen ustave predvideva tudi poseben zakon, ki naj bi urejal odnose med Slovenijo in rojaki zunaj matične domovine. Področni zakon je bil nato sprejet leta 2006 (Zakon o odnosih Republike Sloveni s Slovenci zunaj njenih meja). Zakon je uvedel funkcijo ministra brez listnice in potrdil obstoj urada kot vladne službe, ki vodi, usmerja in koordinira dejavnosti Republike Slovenije na področju odnosov med matico in rojaki v zamejstvu ter po svetu. Urad tako sodeluje z vsemi ostalimi resorji pri doseganju skupnih ciljev.