Operacija Gobova juha

Predvčerajšnjim je deževalo, dobro je namočilo rodno grudo. Gozdovje je kljubovalo jesenskemu času in v svojih nedrjih prebudilo gobice, ki so se ponosno razrasle ob starem, a mogočnem kostanju. Kostanjeve plodove je Viktor nabral že precej dni pred deževjem, tokrat pa je slišal, da je soseda s Poljske, ki se je zaradi ljubezni preselila v njihovo vas, pobočje z gobicami že veselo obiskala in jih odnesla domov za kulinarične poslastice. Nikoli, ampak res nikoli, ne bomo izvedeli, koliko jih je nabrala, a zagotovo veliko več, kot si mi lahko mislimo in kot je to v teh krajih dovoljeno.

Oni dan mi je javil, da brez prekrasnih gobic ne bo juhice v teh mokrih dneh, prežetih z vetrovi in nizko oblačnostjo. Dostavil jih bo, je šepnil. Ura ni bila znana, le okvirna lokacija. Tam blizu … in poleg … no, tega ne morem obelodaniti, saj zagotovo kakšni detektivi in inšpektorji berejo kriminalne dogodivščine v Lipovem listu, kajne?

Sicer pa je bil hladen večer. Ljudje so bili bolj ali manj doma. Ah, ti koronski časi brez usmiljenja., sem pomislil. Telefon. Brni. “Da,” sem se bolj vprašljivo odzval. Glas na drugi strani javi, da jih ima. Pridem naj za vogal, ob glavni cesti. Tam me čakajo vsi. On in njegove gobice. Pravzaprav so gobice od … žal vam ne morem zaupati njihovega lastništva, ker bi po nepotrebnem razkril identiteto mojih somišljenikov.

Naglo skočim v natikače in brezglavo stečem na sredo ceste. Nikogar. Kličem. Po telefonu, seveda.

“Kje pa si, za božjo voljo?”, hropem po telefonu.

“Obrni se na drugo stran,” mi pravi in prepoznam njegovo silhueto. Lani je predstavil zgodbo o Martinu Krpanu na slovenski kulturni praznik. Stopim hitreje proti njemu. Pogledujeva okrog, da naju ne opazijo, kako nekaj čarava. Pravi, da je vse v prtljažniku. Ok, napetost v meni vre in si mislim, kot da “šmuglava” z orožjem, ali pa z drogami. No, obstajajo tudi “nore gobe”, a tukaj nisva zaradi teh. Ampak zaradi tistih, drugih. Prav ste uganili, zaradi slastnih gobic. Zaradi jurčkov in kostanjevk.

“Uf!”, si rečem, ko mi jih preda, in se v vsej vnemi in vznemirjenosti spozabim fantu ponuditi šilce domačega. Ali pa vsaj kafe. Morda pa nisem hotel, da naju zalotijo pri dejanju. Saj veste, corpus delicti … in potem bi bile same težave.

Po primopredaji se fant odpelje naprej, ne da bi dajal vtis, da je prišlo do izmenjave. Ja, prav, do predaje prepovedanih gozdnih sadežev.

Takoj sem jih previdno očistil in poblanširal, ohladil, odmeril njihovo težo, pospravil po vrečkah in shranil v zmrzovalno skrinjo. Shranil sem jih za tisto kuharsko delavnico, ki jo vsi bojda tako nestrpno čakajo. Jaz tudi. Pod stresom. Samo da me ne prepoznajo. Potem bi to bil en velik škandal medarodnih razsežnosti.

Minilo je nekaj tednov in po vseh kolobocijah … evo, kuharska delavnica. In moj skrivnostni recept.

Za učinkovito zasledovanje vseh skrivnosti je potrebno veliko predanosti in ljubezni, pa tudi sledeče sestavine:

• Maslo (25g in 70g),
• Gobice, najbolje so mešane (130g in 350g),
• Čebula, bela in rdeča (100g),
• 2-3 stroke česna,
• En manjši gomolj krompirja,
• Zelenjavna jušna osnova (1.5 litra),
• Korenje, 130g,
• Suho belo vino, 0.5dcl,
• Limonin sok (žlička in pol) [lahko se tega soka povsem izognete],
• Kisla smetana (1dcl),
• Lovorjev list, majaron, sol, poper, bazilika,
• Peteršilj (razdelimo sesekljanega na dva dela).
•  

V izvedbi tajne operacije (beri: priprave) sem tokrat deloval sam, čeprav sem od moje hierarhično nadrejene dame prejemal natančna navodila, kako je treba uravnoteženo ravnati, da bodo temu primerni rezultati vidni na obrazih naših gostov. Seveda, da me ne dobijo, sem se odlocil, da naredim juho za vsaj osem do deset zelo lačnih ust.

Torej, manjši košček masla razstopimo v kozíci, na maslu prepražimo manjšo količino gobic. Tako prepojene odstavimo in jih prihranimo za sklepno dejanje ob koncu kuhanja.

Drugi del masla razstopimo v isti kozíci, dodamo čebulo, ki smo jo nasesekljali na drobno. Na posteklenelo čebulo dodamo česen, malce zatem pa večji del gobic, dodamo vso jušno osnovo, na drobne kockice narezana krompir in korenje, dolijemo vino, dodamo limonin sok (ta je po želji, če želite nekoliko kiselkast pridih, saj so okusi različni) ter začimbe, ki jih doziramo po okusu. Nekaj petršilja sem prihranil za vrhunec kuhe.

Zavremo in na zmanjšanem ognju kuhamo še približno 20 minut. Odstavimo. Dodobra zmiksamo vsebino naše kozíce, do fine kašaste oblike. Sam imam navado, da prej odstranim tudi lovorjev list. Kozíco vrnemo nazaj na ogenj, dodamo “maslene” gobice in malce peteršilja po vrhu. Dodamo tudi kislo smetano. Za tiste, ki morda ne smete uživati mlečnih izdelkov, vam zaupam, da je juhica užitna tudi brez kisle smetane.

Na različnih koncih slovenske grude boste lahko slišali še najrazličnejše načine priprave gobove juhice, tudi bolj gozdno (npr. s kostanjem, namesto moke), pa brez krompirja (a z belo navadno moko), pa bistro ali motno juho, ne le kremne. Amapk, lepo vas prosim, nobena juha se ne skuha na enak način, pa tudi ne tako vroča kot se skuha. Različnost gobic, njihova svežina, suhost, pa tudi začimbe, jušna osnova itn. povzročajo tisto tako zaželeno veselje našim brbončicam. In domačnost. Vsak kuhar pa verjame, da je njegova juhica - verjetno najboljša. Tudi vaša. Naj bode poslednji nasvet posebej svečan: “Modro ravna, kdor juho ohranja na toplem, dokler se ne poje.”

Dober tek!