Slovenci po svetu so strast dr. Dejana Valentinčiča, državnega sekretarja na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kot sam pravi, ne ve natančno, od kod to silno zanimanje za izseljenstvo izvira, a že v srednji šoli, preden se je sploh odločil, kaj bo pravzaprav študiral, je vedel, da želi diplomsko nalogo pisati o Slovencih izven matice, je povedal v intervjuju za Mojo Slovenijo.
»Tako se je zgodilo, zatem pa sem se tudi poklicno posvetil raziskovanju tega področja. Na položaju državnega sekretarja številne svoje ideje preizkušam tudi v praksi.« Kot pravi, ima do Slovencev v zamejstvu in po svetu izrazito pozitiven čustven odnos. Zaveda pa se, da samo to ni dovolj za opravljanje te pomembne funkcije. »Verjamem, da imam tudi potrebno znanje, da bom znal racionalno sprejemati pravilne odločitve v dobro vseh.«
Katere so vaše ključne zadolžitve?
Kot državni sekretar sem namestnik ministrice. Pomagam ji torej pri njenem delu, od nje prevzemam zadolžitve, ki mi jih nameni. Predvsem pa skupaj iščeva sodobne rešitve pri odnosu matice do Slovencev v zamejstvu in po svetu in jih tudi s skupnimi močmi udejanjava.
Med drugim se ukvarjate s preučevanjem sodobnih migracijskih tokov in kroženja možganov. Kako kot državni sekretar lahko pripomorete k povezovanju slovenskih znanstvenikov in študentov z akademiki slovenskega rodu, ki delujejo v tujini?
Zadnje desetletje se iz Slovenije izseljuje precej mladih, skoraj polovica vsake rojene generacije. Na ta velik izziv država do zdaj še ni uspela primerno odgovoriti. To je ena od prioritet našega mandata. V spodbujanju povratništva vidim veliko potenciala. Hkrati pa je naš interes seveda tudi gojenje trajnih vezi s tistimi, ki bodo ostali zunaj naših meja.
Če se ozremo na države, ki imajo odnos do svojih diaspor najbolje urejen, v mislih imam med tradicionalnimi na primer Armenijo, Irsko, Izrael in Portugalsko, med temi, ki na tem največ delajo zadnja leta, pa Grčijo, Madžarsko, Makedonijo, Hrvaško in Latvijo, opazimo, da velike napore vlagajo v spodbujanje povratništva. To je v današnjem informacijskem svetu vse lažje izvedljivo in omenjene države so v tem zaznale veliko priložnost: spodbujanje izseljencev in njihovih potomcev, da svoje novo znanje ter izkušnje prenašajo v domovino in jo hkrati tudi demografsko okrepijo.
Države se spodbujanja povratkov lotevajo na različne načine. Italija, Portugalska in Avstrija, na primer, prvih nekaj let po vrnitvi rojakom oprostijo plačilo dela davkov. Nemčija v vsakega znanstvenika, ki se je pripravljen vrniti, investira milijon evrov. Latvija je znotraj zunanjega ministrstva uvedla posebnega veleposlanika, ki je odgovoren za sodobne izseljence. Obiskuje jih, zbira njihove predloge, ki jih nato doma prenašajo v zakonodajne rešitve. Izrael, Madžarska, Grčija, Armenija, Makedonija in Italija organizirajo mladinska potovanja za spoznavanje domovine prednikov. Ne skrivajo namena teh pobud – mlade iz sveta preko tega navezovati na državo, krepiti sodelovanje, oziroma jih kar privabiti v domovino prednikov.
Kot raziskovalec ste se podrobno seznanili s slovensko skupnostjo v Argentini. Kako iz današnje perspektive vidite to skupnost? V čem je posebna?
Pred prihodom na Urad sem samoiniciativno sedemkrat obiskal rojake v ZDA, trikrat Slovence v Kanadi, dvakrat v Argentini in enkrat v Avstraliji. Za obiske rojakov po Evropi pa je priložnosti še več. Kakšno drugo skupnost sem torej spoznal natančneje kot tisto v Argentini.
Na vse obiske me vežejo zelo lepi spomini, povsod sem se čudovito počutil in z rojaki iz vseh teh držav ohranjam redne stike. Zagotovo pa je res, da se te skupnosti med seboj zelo razlikujejo, po eni strani odvisno od tega, kdaj so se iz današnje Slovenije izselili, iz katerih razlogov, kako so se znali organizirati v novi domovini itd. Po drugi strani pa je veliko odvisno tudi od tega, kako jim je identiteto dovoljevala ohranjati država, kamor so se preselili.
Slovenci v Argentini, pri tem imam v mislih povojno migracijo, so zgled odlične organiziranosti in ohranjanja jezika. To je res vsega občudovanja vredno. Zagotovo imajo od vseh izseljenskih skupnosti največ stika s Slovenijo in posledično se največ mladih odloči za študij v Sloveniji in tudi za začasno ali stalno priselitev zaradi službe. Torej to, kar si želimo od pripadnikov vseh izseljenskih skupnosti.
Naj ob tem še poudarim, da v Argentini živijo tudi potomci dveh starejših slovenskih izselitvenih valov. Primorci in Prekmurci iz časa med obema vojnama žal niso uspeli ohraniti tako homogene skupnosti in če gledamo zgolj po njihovi fizični kulturni prisotnosti v Buenos Airesu, se zdijo že povem asimilirani. A ko se ozremo na socialna omrežja, predvsem Facebook, je zgodba drugačna. So pravi model virtualne etnične skupnosti. Dejansko jih je internet rešil, preden bi se povsem stopili v argentinski družbi. Številni mladi potomci, katerih predniki so se v Argentino priselili pred sto leti, so v nekaj Facebook skupinah zelo aktivni, s čimer krepijo svojo identiteto.
Tretja skupina pa izvira še iz 19. stoletja, iz časa Avstro-Ogrske. Živijo na severu Argentine, predvsem v provinci Entre Rios. Njihova posebnost je, da jih je Argentina kmalu po prihodu povsem asimilirala. Sto let so živeli le kot Argentinci, nato pa se je zgodilo nekaj neverjetnega. Nenadoma so ugotovili, od kod izvirajo, in postali navdušeni Slovenci. V šole so uvedli tečaje slovenščine, ulice in trge mest poimenovali »Republica de Eslovenia«, sadijo lipe, postavljajo kozolce itd. Vse skupaj je prav ganljivo. Obstajajo nastavki, da bi se podobno, sicer v manjšem obsegu, ker je potomcev Slovencev manj, zgodilo tudi v Chacu in Fermosi. Mogoče se prebujata še dve čudoviti zgodbi.
Po čem se slovenska skupnost v Argentini razlikuje, denimo, od slovenske skupnosti v ZDA ali Avstraliji?
V angleško govorečih državah je značilno, da se jezik hitro izgublja. Sploh ameriški »talilni lonec« je deloval po načelu, da je za enotno družbo nujno, da v času ene generacije vsi iz maternega jezika prevzamejo angleščino. Posledično je tudi ameriška državna zavest prevladala nad etnično opredelitvijo. Ohranili pa so lahko vse druge narodnostne simbole – hrano, pesem, ples, noše. Zato so pri ameriških Slovencih poleg polke, zborov, folklornih skupin in gorenjskih narodnih noš tako pomembni kranjske klobase, pražen krompir in potica.
V ZDA se je izselilo zares veliko oseb s slovenskega etničnega ozemlja, ocene se gibljejo okoli 300.000. Čeprav se torej del potomcev popolnoma asimilira, posledično še vedno ostaja dovolj človeškega kapitala za živahno življenje v narodnih domovih, na t.i. farmah oz. pristavah, v župnijah, obstajajo pevski zbori, folklorne skupine itd. Naj posebej izpostavim mladinsko folklorno skupino Kres v Clevelandu. Še vedno šteje kakšnih sto članov, od vrtca do univerze. Ti mladi se med seboj družijo tudi v prostem času, so prijatelji, marsikateri ljubezenski par nastane iz tega. Naj rečem, da mi je bilo vedno prav zanimivo na njihovih vajah in nastopih opazovati 12-, 13- ali 14-letnike s prvimi pogledi, nasmehi, dotiki, sramežljivostmi. Človeku je zelo prijetno pri srcu, ker ve, kaj se bo iz tega rodilo.
A ne želim si zatiskati oči, tudi slovenska skupnost v ZDA se spreminja. V Clevelandu je bilo še ob mojem prvem obisku leta 2015 aktivnih osem slovenskih narodnih domov. V nekaj letih sta se dva zaprla, zdaj jih je še šest, a usoda še kakšnega ni gotova. Nekoč so v mestu delovale štiri slovenske župnije, zdaj sta še dve.
Podobne težave pestijo tudi slovensko skupnost v Avstraliji. Samo lani sta se zaprla dva domova. Tamkajšnja skupnost je mlajša, večina se jih je priselila v 50-ih letih prejšnjega stoletja, ampak številčno veliko manjša, zato so ti trendi hitrejši. Obstajajo pa tudi bolj pozitivni razpleti. Nekatere domove je že prevzela druga generacija, npr. v Adelaide in Slovensko društvo Sydney. V Perthu se je v zadnjem letu društvo zelo poživilo. V klubu Triglav v Sydneyju so ustvarili sodelovanje z avstralsko verigo klubov, specializiranih za igralništvo in šport. To se kaže kot zelo uspešno.
V zadnjih letih se v Avstralijo zopet seli precej slovenskih državljanov. Do preboja, da bi se množično včlanjevali v tradicionalne klube in jih poživili, pa žal še ni prišlo.
Kakšen je po vašem mnenju odnos Slovenije do rojakov zunaj matice?
Zagotovo so rojaki izven matice ves čas del »slovenske politične in širše miselne orbite«. Po mojem osebnem mnenju pa prepogosto le kot postranska zadeva, zato si želim, da bi se to izboljšalo in da bi v dveh letih, ki sta pred nami, naredili premik na tem področju. Upam, da bodo tudi drugi resorji z naklonjenostjo sprejeli ideje po večji vključitvi tematike v šolske programe in medije. Želim si tudi, da bi finančne podpore Urada postale bolj ciljno in razvojno naravnane.
Kaj imamo Slovenci skupnega kljub temu, da smo razpršeni po svetu? Kaj danes sploh pomeni biti Slovenec?
Sam kot Slovenca razumem vsakogar, ki se tako identificira, ki ima slovensko zavest. Dejansko se ljudje čutijo Slovence iz povsem različnih razlogov. Nekateri kljub temu, da ne znajo niti besedice slovensko, oziroma se njihovo znanje ustavi pri »dober dan«, »hvala« in »na zdravje«. Vsakdo je dobrodošel, nikogar ne bi želel zavračati, da je »premalo Slovenec«.
Kje vidite prihodnje izzive slovenske skupnosti v svetu?
V sodobnem času sta dve skupni značilnosti globalnega sveta: individualizacija in velika mobilnost. Precej govorimo o sodobnem izseljevanju iz Slovenije. Toda izseljevanje nikakor ne pesti le matične domovine. Tudi vsa štiri zamejska območja so priče množičnega odhajanja mladih. Na Koroškem vse več mladih, več kot se jih vrne domov, po študiju ostaja na Dunaju, v Gradcu pa tudi v drugih mestih. Le še vprašanje časa je, kdaj bo več koroških Slovencev živelo izven Koroške kot na Koroškem. Enako velja za porabske Slovence v Budimpešti, Sombotelu in drugih mestih. Več beneških Slovencev že danes živi v Čedadu in Vidmu kot v vseh beneških dolinah. Še nekajkrat toliko pa jih je razseljenih po svetu. Veliko pripadnikov slovenske manjšine v Italiji živi tudi v Milanu, Torinu in drugih mestih po Italiji. Povsem enako velja za Gorski Kotar in druga obmejna območja na Hrvaškem.
Ko se je prej omenjena folklorna skupina Kres lani v Clevelandu pripravljala na svojo 65. obletnico, je tam živeči prijatelj preštel, da od dvanajstih plesalcev iz njegove generacije danes le še trije živijo v Clevelandu z okolico. Drugi pa so raztreseni od New Yorka, Kalifornije, Denverja in Arizone do Washingtona. Enake zgodbe so mi pripovedovali tudi v drugih slovenskih izseljenskih skupnostih, npr. Barilochah in Mendozi v Argentini, Thunder Bayu in Winnipegu v Kanadi itd.
Vse to je seveda le del širših družbenih sprememb. Sociolog Zygmunt Bauman je že pred leti govoril o tekoči družbi, ko naj strukture in odnosi ne bi bili več trdni, ampak vedno bolj fluidni. Družbene spremembe so vedno hitrejše in močnejše, tako bi danes lahko govorili že o plinasti družbi. V takšni individualizirani družbi ne moremo pričakovati, da bi se vsi včlanjevali v slovenske organizacije (če jih ob takšnem razpršenem razseljevanju sploh imajo na dosegu roke), ampak bo vedno pomembnejši osebni odnos do njihove identitete in dediščine družine. Naša naloga in izziv sta, da najdemo načine, kako jim pri tem priti naproti, kako jih individualno navezati tudi na Republiko Slovenijo. Trend, v katerem vidim velik potencial, je iskanje korenin. Spoznal sem številne posameznike, ki so bili že povsem asimilirani, a jih je na neki točki v življenju povleklo v iskanje izvora prednikov. Takšni nato običajno postanejo najbolj navdušeni Slovenci, pravi ambasadorji Slovenije v okoljih, kjer živijo.
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu
Erjavčeva 15
1000 Ljubljana
tel: +386 1 230 80 00
fax: +386 1 230 80 17
E-pošta: urad.slovenci@gov.si
2021 © Vse pravice pridržane.
