Za Viljema Černa, ki je zaradi svojega dolgoletnega, vztrajnega a miroljubnega in povezovalnega boja za pravice beneških Slovencev pogosto imenovan Gandi iz Terske doline, lahko zapišemo, da je bilo njegovo delo skozi desetletja pravzaprav eden od kamenčkov v mozaiku, ki so bili potrebni za pripravo vsega, kar je botrovalo slovenski osamosvojitvi. V času usodnih dogodkov pa je Viljem Černo z več simbolnimi gestami pokazal, kako velik pomen je dajal samostojni slovenski državi za prihodnost slovenskega naroda, vključujoč beneške Slovence.

Viljem Černo se je rodil leta 1937 v odmaknjeni vasici Bardo v Terski dolini, ki se je po potresu leta 1976 skoraj izpraznila. Tam danes živi nekaj sto ljudi, ki govorijo zelo staro slovensko narečje. Kot ključno, kako je lahko izoblikoval svoja prepričanja in začutil pomen ohranitve domače govorice in kulture, je Viljem Černo navajal dejstvo, da je imel možnost obiskovati slovenske šole v Gorici in Trstu, kjer je končal učiteljišče in nadaljeval s študijem. Po vojni so namreč v Tersko dolino prišli slovenski funkcionarji iz Trsta in začeli iskati nadarjene otroke, primerne za šolanje. Profesor Černo je pogosto pripovedoval, da je bila njegova mama ena redkih (oče mu je umrl, ko je bil star šest let), ki je imela pogum otroka poslati v slovenske šole. Italijani so namreč na župana pritiskali, naj družino izobči, staršem pa grozili, da jim bodo vzeli pokojnino. Župnik pa mu je zaradi obiskovanja slovenskih šol odrekel obhajilo. A Viljem Černo je slovenske šole kljub temu obiskoval in se nato v Bardo vrnil kot izobražen profesor in zaveden pripadnik slovenske manjšine. Takoj se je vključil v družbeno življenje in postal aktiven na vseh področjih. Bil je soustanovitelj Kulturnega društva Ivan Trinko, kasneje je bil 10 let tudi njegov predsednik. Ustanovil je Center za kulturne raziskave. Poleg kulture je bil vse življenje aktiven v političnem življenju, tako na nivoju občine kot v slovenskih manjšinskih strukturah, več kot pol stoletja je bil član Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Ne le v Benečiji, odgovorne naloge je prevzel tudi na deželnem nivoju, na primer predsedovanje Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Bil je tudi pesnik, ki je pisal v terskem narečju.

Z veliko strpnostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo je desetletja prenašal udarce italijanskih nacionalistov, postfašistov in protislovenskih organizacij. V času hladne vojne je prizadevanje za slovenstvo v teh dolinah pomenilo biti deležen veliko osebnega šikaniranja, žaljenja in groženj, večkrat je bila ogrožena tudi njegova varnost. Prijel se ga je vzdevek »rdeči slovanski komunistični učitelj«. »Vse moje delo je izhajalo iz želje, da beseda, ki smo jo podedovali, ne izumre. Svoje delo sem namenil našim ljudem, vsaj tistim, ki še čutijo kar so podedovali, tisto dušo, ki je naša duša« je večkrat poudaril. Na vprašanje, kako zmore, da do svojih nasprotnikov ne čuti jeze in zamer, pa je odgovarjal: »Vsak jezik je bogastvo, vsaka kultura je bogastvo, vsaka duša je bogastvo. Od nasprotnikov pričakujem, da bodo toliko širokogrudni, da bodo postopoma sprejeli ta zaklad, ki ga te doline imajo in bodo upoštevali vse, kar je pošteno. In naše izročilo to je. V nasprotnem primeru pa so sami na škodi«. Čeprav neomajen v svojih stališčih, je bil za vse ljudi sprejemljiv zaradi osebnega pristopa. S svojo karizmo, toplino, prijaznostjo in odprtostjo se je prikupil vsakemu sogovorniku.