Leta 1990 so se tudi kanadski Slovenci začeli pripravljati na spremembe v Sloveniji. Kot delegata Kanadskega slovenskega kongresa sta se Cvetka in Lojze Kocijančič udeležila ustanovnega zasedanja Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani in tam doživljala prvih sedem dni vojne za Slovenijo. Po vrnitvi v Kanado sta aktivno delovala v raznih odborih za pomoč Sloveniji. Lojze Kocijančič je deloval predvsem v Kanadskem slovenskem kongresu in v Odboru za finančno pomoč Sloveniji, Cvetka Kocijančič pa v Informacijskem centru, za katerega je pripravila brošuro Vojna v Sloveniji, ki so jo razposlali Slovencem po vsej Kanadi. V naslednjih treh letih je prevzela vodstvo Informacijskega centra in pripravila tri številke Kronike v upanju, da bi se ta publikacija razvila v redno revijo. Žal razmere temu niso bile naklonjene. Ko je leta 1996 Vseslovenski kulturni odbor (VSKO) začel izdajati Glasilo kanadskih Slovencev, je postala aktivna sodelavka in publikacijo nekaj časa tudi urejala.

Leta 1990, ko so kanadski Slovenci organizirali nabiralno akcijo za pomoč poplavljencem v Sloveniji, je bil Lojze Kocijančič zaradi svojih organizacijskih sposobnosti in stikov s slovenskimi društvi po Kanadi povabljen v odbor kot koordinator slovenskih društev. To pozicijo je obdržal tudi po letu 1991, ko se je odbor preimenoval v Vseslovenski odbor, kateremu je v letu 1994 tudi predsedoval. Kot dolgoletni odbornik in predsednik Slovenskega lovskega in ribiškega društva je potem še vrsto let sodeloval z VSKO.  

Cvetka Kocjančič je poleg dolgoletnega tajniškega dela pri VSKO pomagala tudi pri pripravi gradiva za Glasilo kanadskih Slovencev ter programov za radijske oddaje,  posebej pa se je uveljavila kot pisateljica in publicistka. Poleg številnih člankov o kanadskih Slovencih v raznih publikacijah (Glasilu kanadskih Slovencev, Lovskem vestniku, Rodni grudi) je napisala tudi vrsto strokovnih člankov, objavljenih v reviji Dve domovini, ter obširen članek o kanadskih Slovencih v Enciklopediji kanadskih narodnosti. V slovenskem jeziku sta izšla dva njena biografska romana (Upornik s čopičem in Gospodar golega ozemlja), ter zbirka črtic Kam vodi cesta. Njen biografski roman Upornik s čopičem je izšel tudi v njenem lastnem prevodu v angleščini.

Cvetka in Lojze Kocjančič sta zapustila rodno Dolenjsko leta 1969 in se ustalila v Torontu, kjer sta se poročila in si ustvarila dom in družino. Lojze Kocijančič, po poklicu mizar, je kmalu po prihodu ustanovil svoje gradbeno podjetje in je uspešno podpiral kulturne dejavnosti Slovencev. Veliko je prispeval k meddruštvenemu sodelovanju in povezovanju kot dolgoletni predsednik Radijskega kluba Slovenski večer (1979-1986), kot organizator turnej številnih glasbenih ansamblov iz Slovenije in ZDA, nekaj let pa tudi kot predstavnik Slovenske izseljenske matice za Kanado.

S svojim nesebičnim delom za slovensko skupnost sta Cvetka in Lojze Kocjančič navdušila tudi sina Billa, ki je vrsto let deloval v kanadskem slovenskem glasbenem ansamblu, sodeloval kot glasbeni urednik pri slovenskem radijskem programu, zadnja leta pa kot predsednik Slovenskega lovskega in ribiškega društva.