Po delavnicah smo se odpravili v Graničarski muzej v Števanovcih, kjer smo v nekdanji karaveli, na stalni muzejski razstavi, dobili vpogled v vsakdanje življenje mejne straže, ki je tu služila do leta 2006. Ogledali smo si sobo za dežurstva s celotno telefonsko centralo, uniforme in orožje ter predmete iz sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja: stražniško bundo, škornje, čutaro, torbo za patruljiranje, opremo za kemijsko zaščito in še marsikaj. Zanimiv predmet iz najstrožjih časov »železne zavese« je »obutev«, s pomočjo katere so želeli pretentati mejno stražo: to so jelenja kopita, ki so jih privezali na čevlje, in z njimi puščali lažne živalske sledove. Drugi nevsakdanji eksponat je zvezek, v katerega so zabeležili imena tistih domačinov, ki so prijavili oziroma pomagali ujeti nezakonite prestopnike meje. Na dvorišču smo videli terensko vozilo Lada Niva, mejni kamen, graničarsko kabino in krajši odsek pograbljenega obmejnega pasu z ograjo iz bodeče žice. Na ogled je tudi originalna mejna rampa s prehoda v kraju Hegyeshalom proti Avstriji in celo vozilo dvoživko, s katerim so patruljirali na Nežidrskem jezeru in okoli njega

Po ogledu tega muzeja nas je Agica peljala na ogled vasi Andovci, najmanjše slovenske vasi v Porabju, kjer smo si na dvorišču Porabske domačije lahko ogledali Mali Triglav - skalo, ki so jo v Andovce prepeljali iz narodnega parka v okolici najvišjega vrha Slovenije Triglava. Danes gre za edinstven narodni in kulturni spomenik, pravi »simbol slovenstva« v skrajnem zahodnem kotičku Madžarske. V podstavek so mu vgradili po en kamen iz vseh krajev Madžarske, kjer živijo Slovenci. Torej ne le iz sedmih slovenskih vasi v okolici Monoštra, temveč tudi iz Sombotela, Budimpešte in Mosonmagyaróvára. Mimogrede, s te točke se vsako poletje napoti skupina zanesenih porabskih Slovencev, da bi se po tristokilometrskem pešačenju končno povzpeli na slovenski očak Triglav.

Pomemben turistični in kulturni spomenik v Andovcu je porabska hiša, ki je stara poldrugo stoletje. Zunanjost in notranja oprema zgradbe tudi po prenovi zvesto ohranja nekdanji kmečki način življenja. V avtentičnem bivalnem okolju se lahko sprehodimo od kuhinje s starimi ploščicami in vgrajenim štedilnikom vse do kmečke spalnice. Debelina zidov zgradbe dosega pol metra in služijo kot odlična toplotna izolacija. V tej spominski hiši so ohranjeni predmeti iz davnih časov, ki so nam dali predstavo o tem, kako so ljudje nekoč živeli na teh območjih in kakšno delo so opravljali.

Čeprav je bilo vreme oblačno in včasih deževno, se nismo mogli zadržati, da ne bi najmlajših peljali v Ekološki doživljajski park v Andovcih. Pustolovska steza Cekinček je mešanica naravnega in pustolovskega parka. Zaščitene rastline in živali v pokrajini so predstavljene na trojezičnih panojih ob stezi, ki je dolga približno kilometer. Obiskovalci s postajališča na postajališče napredujejo med reševanjem zanimivih in igrivnih nalog, med drugim pa se morajo spopasti z blodnjakom in s pomočjo daljnogledov najti skrite živali na območju parka.

Uspelo nam je iti tudi do prave madžarske restavracije, Székely Tanya, blizu Monoštra, kjer smo si lahko ustvarili vtis tradicionalne madžarske restavracije in kupili tudi nekaj spominkov, in potem se sprehodili po Monoštru oziroma Szentgotthárdu, kot se imenuje po madžarsko. Je mesto v zahodni Madžarski v Železni županiji. Nahaja se na bregovih reke Rabe, ob meji z Avstrijo, in je kulturno središče madžarskih Slovencev.

Zadnji dan našega obiska se je začel z ogledom muzeja Avgusta Pavla, kjer nas je gostiteljica Margit Mayer popeljala skozi štajersko hišo, ki je bila prvotno zgrajena za delavce tovarne kos, od leta 1982 pa sta v njej postavljeni lokalnozgodovinska razstava poimenovana po Avgustu Pavlu in zbirka slovenske narodnosti. Stalna razstava predstavlja lončarstvo in način življenja Slovencev v okolici Monoštra. Muzej je poimenovan po jezikoslovcu, etnologu Avgustu Pavlu, ki se je ukvarjal z življenjem in jezikom tukaj živečih ljudi. Po tem smo se odpravili na Radio Monošter, kjer smo dali intervju novinarki Vallérii Czászár in se pogovarjali z radijskim direktorjem Attilo Bartakovicsom.

Polni vtisov s tega potovanja smo se odpravili domov v upanju, da bomo lahko gostili nekatere nove prijatelje, ki smo jih spoznali na tem zanimivem potovanju, ki nam ga je omogočila finančna podpora Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu po svetu.