4. septembra obhajajo v Argentini Dan Imigrantov. Colegio Esloveno Anton Martin Slomšek iz Mendoze je ob tej priložnosti pripravil posebno prireditev, saj so vsi ustanovitelji kolegija potomci slovenskih priseljencev. Zato se na ta dan poudarijo spomini in zavest od kod izhajajo.

In prav močni so spomini na njihove starše in dede, ki so pripovedovali o lepi Sloveniji: "Ko je Bog ustvaril nebo in zemljo ter delil lepote in bogastvo po vseh krajih... hodil je po Sloveniji in se mu je prtljaga razvezala. Odločil je: vsi darovi naj kar ostanejo tukaj. In tako je nastala Slovenija z bogato očarljivo naravo".

V šoli Colegio Esloveno je kar pomembna skupina otrok potomcev imigrantov. Največje število je seveda slovenskega porekla, ki obsega približno 30 odstotkov učencev. V šoli so tudi tri družine novih priseljencev iz Venezuele, ki so zelo prizadeti zaradi sedanjega stanja v tej južnoameriški državi. V kolegiju so jih toplo sprejeli in jim nudijo vso mogoče gostoljubnost. Pri današnji prireditvi jim je bila posvečena posebno pozornost: nekateri starši so pričevali s čustvenimi besedami o njihovemu begu iz Venezuele, in v zahvalo so vsem šolarjem, učiteljem in navzočim so pripravili skromen prigrizek njihovih tipičnih jedi. V skupini imigrantov v Colegio Esloveno so tudi s učenci iz Čile, Španije in Ekvadorja.

Scenografijo praznovanja ob je krasil kip Jezusa, ki nam kaže, da smo vsi ljudje na svetu bratje, in nas uči, da si moramo kot bratje medsebojno pomagati in ljubiti, saj vsi skupaj živimo na Zemlji, ki je naš skupni dom, kakor omenja okrožnica papeža Frančiška "Laudato Si". Pričevalne predstave polne čustev so dale učencem veliko razmišljati.

Že malo več kot dve desetletji otroci in mladi skupine Mladika uživajo v slovenski folklori in razveseljujejo prireditve Slovencev v Argentini. Vabljeni k branju intervjuja z ustanoviteljico skupine Mirjam Mehle Javoršek, ki ga je za Svobodno Slovenijo izvedla Mariana Poznič. 

Kdaj in kako je nastala Mladika? Kaj te je navdihnilo k temu, da si se odločila za ta projekt?

Bližalo se je praznovanje dneva državnosti 2003 v Balantičevi šoli in Danica Malovrh me je prosila, če bi učence 5. in 6. razreda naučila kakšen folklorni ples, da bi nastopili v gorenjskih nošah. Med otroki je bila tudi moja starejša hčerka, Katerina. Sprejela sem izziv in tako se je začelo!

Otroci so bili navdušeni in tako so starši kmalu prosili, da bi nadaljevali s to dejavnostjo in da bi imeli plesne vaje vsaj enkrat tedensko. Začeli smo, prihajalo je vse več otrok in potrebovala sem pomočnice. Prvi sta priskočili na pomoč Berni Juhant in Lučka Groznik. In kmalu je prišlo vabilo, da bi nastopili pri prazniku narodnih skupin občine La Matanza – to je bil naš prvi “resni” nastop in spomnim se, da smo zanj izbrali neko Avsenikovo glasbo.

Skupina je zelo številčna, članov imate veliko in to v različnih starostnih skupinah. Kakšen je bil začetni odziv?

Mladika je začela z otroško skupino, plesali so otroci višjih razredov slovenske sobotne šole. Ko se je pojavil prvi večji projekt za potovanje v Bariloche, kjer se vsako leto vrši praznik narodnih skupin, so se pridružili še malo starejši: srednješolci skupine Mladci in mladenke pa Mladina našega doma. Nastala je ogromna skupina, okoli 80 plesalcev! Pripravili smo ples Štirje letni časi, ki sem ga nekoč sama plesala, dodali smo še belokranjski ples. Tudi za tega so me navdušili lepi spomini, saj so na belokranjske melodije plesali naši starejši, med njimi tudi moj ata in mama.

Nastale so tri skupine: najmlajši osnovnošolci, srednješolci in pa starejša mladina. In seveda ni bilo mogoče, da bi tako številčne in raznolike skupine vadile skupaj, zato je bilo za vsako skupino treba pripraviti ločene vaje in tudi projekte.

Katere trenutke lahko označiš kot mejnike v vaši zgodovini?

V več kot dveh desetletjih se je nabralo kar veliko takih pomembnih trenutkov. Med prvimi se spomnim prve podpore, ki smo jo prejeli od Urada za Slovence po svetu, s katero smo si lahko nabavili nove noši in v naš repertoar vključili nove plese.

Mladi postanejo del skupine in s tem pridobijo nova prijateljstva. Pridobijo tudi ljubezen do Slovenije in veliko novega znanja, saj se učimo plese iz različnih slovenskih pokrajin, kar vsakič spremlja tudi potrebna razlaga.

Naučijo se tudi odgovornosti: vsak plesalec prejme nošo, na katero mora skrbno paziti in ohraniti. 

V skupini skrbimo na lepo razpoloženje, praznujemo rojstne dneve, se družimo, gremo skupaj kam na izlet. Prijateljstva v skupini se včasih razvijejo tudi v kaj več, in tako so med plesalci nastale že nove družine, ki danes svoje male pripeljejo k Mladiki.

Zato vedno, ko imamo kak nastop, napišemo “Lepo nam je pri folklori!”. To iščemo, da je vsakemu lepo med nami.

Poleg lepo naučenega plesa gledalci opazimo, da sto plesalci vedno lepo napravljeni, počesani, našminkani. Vaše noše so raznolike in nam prikažejo različne slovenske pokrajine… To je gotovo vsestransko zahtevno delo, kajne

Tako je, poleg lepo naučenega plesa so pri folklori potrebni tudi pravi kostumi. Danes imamo bogato garderobo, to je delo skupine mamic, med njimi so Tatjana Modic Kržišnik, Ani Groznik Puntar, Ani Kržišnik Groznik, Marjana Modic Cestnike, Andrejka Verbic Malovrh, bila je tudi od začetka Angelca Podržaj Miklič, Ana Marija Podržaj Malovrh in tako se vrstijo mamice, ki vedno pridejo na pomoč. 

Ko se naučimo kak novi ples moramo poiskati tudi pravo nošo zanj, to seveda skušamo čim lepše in čim boljše pripraviti, zato iščemo gospe, ki znajo natančno in lepo šivati. 

Kako pa izbirate glasbo in koreografije?

V prvih časih smo to izbirali glede na noše, s katerimi smo razpolagali. Kot sem že povedala, sem pri tem delu samouk, zato vedno iščem nove ideje v raznih posnetkih, predvsem mi je v navdih Maroltova skupina, tam iščem, kar bi lahko tudi mi zaplesali.