Rab, 5. september 2026 – Redno vsakoletno srečanja preživelih taboriščnikov, njihovih svojcev in prijateljev ter vseh, ki skrbe za to, da se zločin ne pozabi, je letos minilo tudi v spominjanju na 40 letnico pobratenja med občinama Rab in Kočevje.
11. septembra 1943 so taboriščniki osvobodili italijansko fašistično taborišče Rab, v katerem je v letih 1942 in 1943 trpelo okoli 15.000 taboriščnikov, večina Slovenci, Hrvati in Židi.
Tudi letošnja slovesnosti je tako kot zadnja leta že v navadi, privabila veliko obiskovalcev iz Slovenije, organiziranih skupin je bilo 6 avtobusov, veliko pa je bilo tudi svojcev taboriščnikov, ki svoj dopust načrtujejo v času spominske slovesnosti.
Na kraju spomina in trpljenja, v spominskem pokopališču taborišča Kampor je bila prireditev namenjena zavedanju, kako globoko so povezane zgodbe Raba in Kočevskega. Pred osemdesetimi leti je bila ta povezava zapisana v bolečini. V taborišču Kampor so bili zaprti številni prebivalci Kočevskega, mnogi med njimi pa so svojo zadnjo pot končali prav v tem kraju Toda iz tega težkega in žalostnega poglavja skupne zgodovine je skozi desetletja zrasla nekaj dragocenega, prijateljstvo med ljudmi, ki je preraslo v uradno pobratenje obeh občin leta 1986. Letos tako mineva že 40 let pobratenja Kočevja in Raba. Štirideset let prijateljstva je dokaz, da lahko tudi iz kraja, zaznamovanega z bolečino, zrastejo vezi sodelovanja in skupnega prizadevanja za mir.
Župan mesta Rab, Nikola Grgurić je v svojem govoru poudaril da mesto Rab v duhu prijateljstva in sprave podaja roko vsem, ki nam morda niso podobni, vsem, ki imajo drugačne navade, drugačno tradicijo, in vse drugo, kar jih kot narod zaznamuje. Podajajo jim roko z željo in sporočilom, da je to način življenja, ki ga želimo za vse nas in za naše otroke. Svoj govor je zaključil z besedami: »Ker vas iz leta v leto srečujem, verjamem, da se spremembe dogajajo. Verjamem, da so mogoče. Verjamem, da lahko družba živi drugače, kakovostneje in vedno bolje«.
Andrej Mladenovič, podžupan občine Kočevje je v svojem govoru izpostavil skupno negovanje spomina in poudaril, da ne želi govoriti samo o tem, kar se je na Rabu zgodilo med vojno. Govoril je predvsem o tem, kaj so ljudje z Raba in Kočevskega naredili s tem spominom. V desetletjih po vojni so se nekdanji interniranci vračali na Rab. Tokrat po svoji volji. Z njimi so prihajali svojci in ljudje, ki so razumeli, da spomin ne preživi sam od sebe. Nekdo ga mora nositi, nekdo mora zgodbo povedati še enkrat in naslednji generaciji pojasniti, zakaj tega kraja ne smemo pozabiti. Tisto, kar je pomembno je to, da smo vsi postali varuhi spomina. Veseli ga, da so to postali tudi prebivalci Raba, predstavniki mesta, društva, ustanove in posamezniki, ki niso dovolili, da bi Kampor izginil iz našega skupnega spomina. Zato se je v imenu Občine Kočevje še posebej zahvalil prebivalcem Raba in vodstvu mesta Rab.
Prisotne je med drugimi nagovoril tudi predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman, ki je poudaril, da je spominjanje na težke čase skupne zgodovine nujno, saj je zgodovina naša učiteljica. V duhu sprave je na začetku prireditve spominski venec k spomeniku taboriščnikom položil skupaj s predstavnikom italijanske partizanske organizacije ANPI, Fabiom Valonom. Je pa v svojem govoru opozoril tudi na nedavne predloge desnice, da se spremeni ime praznikov priključitve Primorske in Prekmurja, ponovno z poimenovanje vrnitev. »Mi se lahko vrnemo nazaj, k Mussoliniju se lahko vrnemo nazaj, k fašistični Italiji, Avstro Ogrski ali komu? Mi ne dovolimo politiki, da nas ponovno vleče v mračnjaštvo, kajti tako početje vleče narod v mračnjaštvo. Zelo mi je žal, da moram te besede uporabiti tu. Ampak točno to se dogaja. Mi ne bomo tiho, kajti to državo niso ustanovili domobranci in jo niso ustanovili fašisti, ampak partizani«.
Skozi kulturni program se je prepletalo sporočilo in zaveza, da spomin na Kampor ne sme ostati zaprt v preteklosti. Vsakič, ko človeku vzamejo dostojanstvo, ko civilista ubije bomba, ko otrok umre od lakote ali ko človeka preženejo iz njegovega doma, se pred nami znova pojavi isto vprašanje: Bomo pogledali proč? Ni treba izbrati strani politike ali države. Ni treba sovražiti tistih, ki mislijo drugače. Treba je izbrati stran človeka. Stran človekovih pravic. Stran tistih, ki verjamejo, da ima vsak človek pravico do življenja, svobode, doma in dostojanstva. Kajti nekoč, ko bo tudi naš čas postal zgodovina, bodo vprašali nas: Kaj ste storili, ko ste vedeli? Zato se spominjamo Kamporja. Ne samo zato, da bi žalovali za mrtvimi, ampak zato, da bi zaradi njih znali bolje živeti med živimi.
Tako kot so bili govorniki iz Slovenije in Hrvaške, se je prepletalo tudi vodenje in kulturni program prireditve. Zanj so poskrbeli člani recitatorske skupine Reci iz Slovenskega prosvetnega društva Bazovica iz Rijeke, operna pevka Dajana Lupić, moški pevski zbor Svoboda iz Kočevja ter Klapa Rab.
Vsakoletno srečanje na Rabu so že tradicionalno pripravili v sodelovanju med mestom Rab in ZZB za vrednote NOB Slovenije, v okviru katere deluje Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja, katerega sestavlja tudi Taboriščni odbor Rab Gonars.
______________________________
Novinarsko sporočilo in fotografije:Iztok Pipan
