Vabljeni k branju prispevka o mladih iz San Justa, ki so z izvedbo originalnega muzikala "Ena po domače" razveselili rojake v Mendozi. Prispevek je v imenu Mladine Našega doma pripravila Leila Erjavec, objavljen pa je bil v Svobodni Sloveniji (leto LXXXII – št. 10).

Ob koncu lanskega leta smo mladi iz San Justa začeli razmišljati o delovanju za naslednjo dobo. V koledarju nismo videli nobene okrogle obletnice ne nobenih izrednih dejavnosti, kar se nam je zdelo odlična priložnost, da bi organizirali nov zanimiv projekt.

Med vsemi dosežki leta 2022 je izstopala izvedba originalnega muzikala »Ena po domače« pri našem 61. mladinskem dnevu. Ker smo po tej predstavi dobili tako lepe odmeve, smo želeli izkoristiti opravljeno delo in iz tega narediti nekaj večjega. Odločili smo, da organiziramo že težko pričakovano mladinsko potovanje, da bi predstavili to igro Slovencem v Mendozi.

Mladinski odbor je odobril načrt in predlagal ekipo, ki naj bi prevzela organizacijo potovanja. Ekipo so sestavili Nace Kržišnik, Luka Trpin, Pale Kržišnik, Luka Ravnik, Gabi Ravnik, Jana Urbančič in Leila Erjavec. Pripravili smo tudi poslovilni večer v soboto, 22. aprila, v Našem domu. 

Potovanja se je udeležila skupina 33 fantov in deklet. Po zaključenem delovnem in študijskem tednu smo se v petek, 28. aprila, zbrali na letališču Aeroparque. Čudilo nas je, da smo bili vsi točni! To se ne zgodi tako pogosto in priča o navdušenju po tem pričakovanem potovanju. Poleg naših družin sta nas tudi prišla posloviti predsednik Našega doma Marjan Godec ter Ivana Tekavec, ki nam je veliko pomagala pri izvedbi igre.

Okoli 23. ure smo srečno prispeli v Mendozo in se z avtobusom odpeljali iz letališča v kraj prenočišča. Bili smo že precej lačni, zato smo pustili kovčke v sobah in odšli na večerjo. Fric Šmon in Pavli Nemanič sta nam rade volje odprla vrata Slovenskega doma, da bi lahko tam vsi skupaj jedli empanade.

V soboto, 29. aprila, smo takoj po zajtrku šli zopet v Slovenski dom za generalko. Dela je bilo dovolj za vse: igralci, plesalci in kulturni referenti so prilagodili igro novemu odru; fantje iz skupine Luč in zvok so uredili vse potrebne tehnične naprave; ostali mladi so pa poskrbeli za nakupe in pripravo kosila.

Opoldne smo se vsi dobro najedli, pospravili prostore doma in odšli z mestnim avtobusom na izlet v parque General San Martín. Imeli smo krasno sončno vreme! Tam smo si privoščili sladoled, se sprehajali in seveda tudi fotografirali.

Vrnili smo se iz popoldanskega izleta in takoj začeli s pripravami za predstavo. Medtem, ko smo se v šolskih prostorih maskirali in počesali ter preizkušali mikrofone so gledalci počasi prihajali v dom in polnili dvorano.

Ob 21. uri se je odprl zastor in je zazvenel nam že na pamet znani prvi verz muzikala: “Kje naj zgodbo to začnem? Ali sploh vam jo povem? Še sam ne vem…”

Igra je zelo lepo izpadla! Igralci in plesalci smo uživali na odru, publika pa je navdušeno sledila zgodbi. Za to enkratno predstavo smo nekatere detajle spremenili: Tone, dolgoletni gost bara “Štorklje”, je namesto “lo de siempre” prosil vinček, Peter je pa od prijateljev dobil krasen nasvet za zmenek s Saro: “… Jo v Mendozo odpelješ. Res obljubim, ne bo ti žal!”

Po končani predstavi nas je pozdravil predsednik Društva Slovencev v Mendozi, Tine Šmon in nas obdaril z lokalnimi alfajorji. Mi pa smo mendoščanim v zahvalo za tako prijeten sprejem podali nekaj izvodov našega filma “To smo mi”. Nato smo se premaknili na dvorišče doma, kjer je bila pripravljena zakuska, seveda v spremstvu odličnega vina. Izkoristili smo priliko za pogovor in ples ob slovenski glasbi. Prišlo je tudi lepo število otrok, ki so se z nami zabavali in igrali nogomet! Tako smo se ob pozni uri poslovili od naših gostiteljev in se odpravili na počitek.

V nedeljo, 30. aprila, smo začeli dan s slovensko sveto mašo v domu. Sodelovali smo z mladinskim petjem in tudi z branjem. Načrtovali smo zelo aktiven dan, zato smo se takoj po maši vrnili v hotel in se pripravili za celodnevni izlet v naravi. Avtobus nas je prišel iskat v dom in nas odpeljal do Potrerillos. Med potjo smo se veliko pogovarjali in si ogledali krasno mendoško pokrajino. Ko smo prišli v Potrerillos smo se v dveh skupinah vrstili za rafting (vožnja po reki na gumijastem čolnu) in rappel (spuščanje s skale po vrvi). Čeprav je bilo vreme kar hladno, smo se hudo zabavali in uživali med seboj. Že skoraj ob sončnem zahodu smo se tudi spustili po vrvi čez reko! Ko smo kočno bili vsi spet suhi in smo se ob peči ogreli, smo se odpeljali z avtobusom nazaj v hotel. Po dolgem dnevu so nekateri izkoristili pot za počitek, drugi pa so raje peli ob spremstvu kitare. Na koncu poti pa smo se vsi pridružili temu veselju.

Čas v hotelu smo izkoristili, da smo pospravili vse svoje stvari in se pripravili za mirni večer. Nato smo šli v Slovenski dom na večerjo. Takrat pa se je zgodilo nekaj res posebnega. Čeprav smo bili vsi zelo utrujeni, smo si na hitro izmislili krasno razvedrilo. Spominjali smo se otroških kolonij in taborjenj in sestavili smešno igro “buchón”. Nato smo tudi prižgali zvočnike in improvizirali karaoke. Čisto vsi smo se predstavili po parih, ki smo jih sestavili z žrebanjem. S tem zabavnem trenutkom smo zaključili večer.

Prišel je ponedeljek, zadnji dan našega potovanja. Zjutraj smo pospravili sobe in zaprli kovčke. Po zajtrku smo zapustili hotel, nesli prtljago v slovenski dom in se odpeljali v Bodegas Trapiche. Tam nas je sprejel Franci Šmon, ki nas je vodil po različnih delih vinarne, razložil pomembne podatke in nam pokazal, kako se izdela vino. Francijeva razlaga je bila za nas prav posebno zanimiva, ker je povezala pomen in zgodovino vina ne samo z argentinsko, temveč tudi s slovensko kulturo. Ob koncu obiska smo seveda nazdravili in okusili dobro vino.

Čez poldan smo prišli na domačijo Staneta Grebenc, kjer so nas mendoški slovenci čakali z odličnim kosilom! Dobro smo se okrepčali in uživali miren dan v naravi in ob prijetni družbi. Otroci, fantje in možje so takoj po kosilu zasedli nogometno igrišče in organizirali prijateljsko tekmo.

Zadnje trenutke našega potovanja smo izkoristili za petje slovenskih in argentinskih folklornih pesmi v spremstvu harmonike in kitare. Ob 18. uri je prevoz prišel po nas. Težko smo se poslovili od mendoških Slovencev in se jim zahvalili za njihovo gostoljubnost. Med njimi smo se res počutili kot doma!

Po skupni sliki smo se odpravili na pot, najprej do Slovenskega doma in nato na letališče. Imeli smo srečen polet in pristali v Buenos Airesu približno ob enajstih zvečer. Pozdravili smo naše družine, se poslovili in odšli v svoje domove, da bi se pripravili za nov teden.

Potovanje je bilo kratko, a čudovito! Dosegli smo cilj, ki smo si ga od začetka nastavili: uživali smo kot skupina, poglobili medsebojne odnose in tudi pridobili nove vezi.

Hvaležni smo odboru našega doma in našim družinam za spremstvo in spodbudo pri tem našem projektu. Zahvalimo se tudi Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za sofinanciranje potovanja.

Največja zahvala pa gre Društvu Slovencev v Mendozi za pozitiven odgovor, pomoč pri organizaciji obiska in sploh vsem, kar smo potrebovali. Taka lepa izkušnja je nedvomno vzbudila želje po ponovnem srečanju, bodisi v Mendozi ali pri nas v Buenos Airesu.

Meseca maja je 63 let delovanja obeležil tudi Slovenski dom Carapachay. Vabljeni, da preberete nekaj utrinkov njihovega praznovanja.

Z združenimi močmi za lepšo prihodnost.

V nedeljo, 14.maja, smo se zbrali, da obhajamo 63. obletnico ustanovitve Karapačajskega doma. Udeležili so se Veleposlanik Republike Slovenije v Argentini, predsedniki krovne organizacije Zedinjene Slovenije in Slovenske kulturne akcije ter predstavniki iz Slovenske vasi, Pristave, San Martina, Slomškovega doma, San Justa, društva Kamen, Bernal in dušnopastirstva. Slavje smo začeli na igrišču z dviganjem zastav ter petjem argentinske in slovenske himne. Nato smo se pomaknili v dvorano, kjer je naš dušni pastir, č.g. Jure Rode, daroval sveto mašo za vse žive in pokojne člane doma. Po maši so vsi navzoči bili deležni medice in slanikov, kot je že običajno pri nas. Kulturni program smo začeli z dobrodošlico v imenu predsednika doma, g. Damijana Ahlina, ki je na kratko orisal začetke doma in še posebno poudaril važnost složnosti. Dobesedno je rekel: “Društvo mora postati DOM in ljudje v njem kot člani ene Velike Družine (z veliko začetnico seveda). To je naše poslanstvo in to ni odvisno samo od vodje, ki je na vrsti, to odvisi od vsakega posameznika. Vabim vas, da pozabimo na vse morebitne neprijetnosti, če jih je sploh kaj bilo, da vsi pomislimo na temeljni trenutek in namero ustanovitve. Prosim vse, da se približate, udeležite -ne samo dejavnosti-, temveč, da se vključite in doživljate to kot del vašega osebnega in našega skupnega življenja, zlasti mlajši. Prepričan sem, da samo z združenimi močmi lahko skupaj gradimo lepšo prihodnost”. 

Zatem je čestital predsednik Zedinjene Slovenije, g. Jurij Komar, na koncu pa še veleposlanik Republike Slovenije v Argentini, g. Alain Brian Bergant, ki je tudi orisal delo veleposlaništva in bodoče načrte. 

Ker je lepo, da domovi med seboj sodelujejo, smo letos prosili priznanega igralca Danija Grbca iz Slovenske vasi, da nam predstavi kratko enodejanko pod naslovom «O škodljivosti tobaka», napisal jo je ruski dramatik Anton Čehov leta 1886. To je kratka zabavna igra, šala iz naključnega predavanja razvita v ironično izpoved o življenju. Kot vedno, se je Dani čudovito izkazal in žel močan aplavz iz strani občinstva. 

Nekaj let nazaj smo se v domu odločili, da bomo vsako leto za obletnico podelili priznanje zaslužnim članom društva. Tokrat je bil na vrsti g. Frido Klemen: bil je učenec naše slovenske šole Josipa Jurčiča in že takrat zelo aktiven, bil je pri skavtih, član mladinske organizacije SFZ, navdušen za odbojko, pel je pri zboru »Mladina«, igral je pri slovenskem inštrumentalnem ansamblu več kot 25 let, na odru se je večkrat izkazal v vseh mogočih vlogah, zadnja leta je pa prevzel vlogo režiserja; je dober kuhar, vesten gospodar in upravitelj bara doma. Predsednik in podpredsednik doma sta mu izročila plaketo v spomin in skromno darilo v zahvalo za vse opravljeno delo v teh letih. 

Tako kot naši predniki, ko so gradili ta dom, z enakimi koraki, z enako ljubeznijo, z enako zavzetostjo, moramo iti naprej tudi mi. Verjeti, žrtvovati, vztrajati, če je treba odpuščati, pogovarjati se…  Dom se ne gradi le zase, temveč za vse in za vsakogar se ga gradi in tako tudi zraste. Med ljudmi; med nami, med današnjimi ljudmi, ki živimo, se pogovarjamo, molimo, pojemo, plešemo in  ljubimo po slovensko. Zato ostanimo Slovenci za vedno, v naporu pomladi!

S pridnimi rokami naredimo, kar moremo. S trmo, ki nam jo v Pogačarju, Rogliču, odbojkarjih in košarkarjih zavida ves svet, z njo vztrajajmo drug ob drugem. Kot je povedal naš predsednik: Pozabimo stare zamere, bodimo složni. Taki, kakršni smo, premagujmo klance in nasprotnike. »Bratje naj držijo skupaj, prvi zakon je v postavi …« 

Po hitri pripravi dvorane smo vse povabili na okusno kosilo. Moramo reči, da smo bili kar zadovoljni z obiskom, saj je bila dvorana polna v celoti in še zunaj je bilo nekaj prijateljev pri mizah, saj je bil prekrasen dan.

Ko so vsi dobili posladek smo jih presenetili z igro: pripravili smo darilo, ki je obsegalo slovenski kulinarični šopek (kranjske klobase, svinjsko ribico, domači kruh, medico in pelinkovac). In kako smo žrebali? Vsak je imel pod krožnikom nalepljeno številko, torej, vsi so jih morali vzdigniti, da so pogledali katero številko so imeli. Članica iz San Martina je imela »ta pravo« in zadela dobitek. Končno smo se zahvalili vsem ki so kuhali, stregli in na splošno pomagali pri izvedbi celotnega slavja.

Moramo povedati, da je bilo ogromno dela vloženega v organizacijo obletnice: pripravljanja, barvanja, urejanja, tiskanja, da ne govorim o kuhanju in pečenju. Vendar vse smo pripravili z ljubeznijo in ponosom in če Bog da, bomo še vztrajali »z združenimi močmi za lepšo prihodnost«. 

A, pa ne pozabite, veseli bomo, če nas boste še kdaj obiskali, saj imamo kar nekaj načrtov za naslednje mesece. Srečno!

Romanje v Luján je eden osrednjih dogodkov slovenske skupnosti v Buenos Airesu v Argentini. Utrinke letošnjega romanja je za Svobodno Slovenijo povzela Mariana Poznič, fotografije sta prispevala Lučka Oblak in Marko Čop.

Bodi nam pozdravljena!

Meseca maja si ne moremo misliti brez romanja v Luján. Točno ob 9.30 so v baziliki zadonele orgle za jutranji pozdrav Materi božji.

Tokrat smo morali romanje iz tradicionalne druge nedelje v maju prestaviti na prvo, ogromna bazilika je bila točno ob napovedani uri polna slovenskih rojakov, ki smo -kot vsako leto- prišli pred zavetnico argentinskega naroda, da se ji zahvalimo, jo počastimo in se ji priporočimo.

Jutranjo sveto mašo je daroval delegat slovenskega dušnega pastirstva, g. Franci Cukjati. Med pridigo se je spomnil prvih romanj slovenskih rojakov, ki so začela že leta 1936, in katerim so se v letu 1948 pridružili še slovenski begunci, ki so v Argentini začeli ustvarjati novo življenje.

Geslo letošnjega romanja je bilo: “Marija, svet potrebuje tvoj mir, usliši nas!” Molili smo za mir ter prosili za kanonizacijo Lojzeta Grozdeta v mesecu stoletnice njegovega rojstva. 

Svoj blagoslov, Marija, pošlji iz rajskih dalj! 

S to prošnjo smo zaključili jutranji obred in se napotili v bližnje parke. Opoldanski piknik je za romarje pravi obred srečanja in druženja, seveda različen od onega v cerkvi pa vendar zelo pomemben za življenje naše skupnosti. Na romanju srečamo rojake, ki jih že dolgo nismo videli, morda že od kakšnega prejšnjega romanja. Neki nepodpisan sporazum nam zagotavlja, da je naš prostor v parku rezerviran in da ga nihče drug ne bo zasedel. 

Koliko lepih slovenskih spominov hrani park ob lujanski baziliki!

Spet kliče nas venčani maj… 

Akordi Marijine pesmi nam oznanijo začetek popoldanske pobožnosti. Letos sta jo vodila g. Cukjati in g. Toni Burja. 

Med molitvijo rožnega venca se iz bazilike razvije procesija in objame velik sprednji trg. Lokalni obiskovalci začudeno gledajo kip Lujanske Marije in se ji približajo. Narodne noše vzbujajo pozornost in številna vprašanja, prav tako molitev in pesmi v tujem jeziku. Tako je vsako leto – tako je bilo tudi tokrat.

Po procesiji so sledile litanije Matere božje v navzočnosti Najsvetejšega, po blagoslovu pa mogočna zaključna pesem,

Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš…

Hvaležni smo vsem, ki so sodelovali pri pripravi romanja. Mladim, ki so že navsezgodaj urejali zvočne naprave in bodo zadnji odšli iz Lujana šele potem, ko vse spet pospravijo – brez njih bi procesija bila le tihi sprehod okoli trga. Rediteljem. Pevcem in organistki, ministrantom, narodnim nošam, vsem, ki so skozi devet dni molili za lepo romanje… Pa skupini profesorjev in mladih, ki so vodili sobotno duhovno pripravo dijakov SSTRMB. 

Po zadnjih akordih, ko je bilo obreda že konec, smo se pred baziliko poslovili z željo in upanjem, da se v prihodnjem letu spet zberemo pred našo nebeško Materjo.

Marija, hiti na pomoč!