Te dni, ko v Sloveniji doživljamo končno pravo zimo, je v Argentini prav prijetno vroče in najmlajši se veselijo, saj uživajo v zasluženih poletnih počitnicah. V zadnjem mesecu preteklega leta so se tako za nekaj časa poslovili od šolskih klopi. Vabljeni, da preberete, kaj so za Svobodno Slovenijo zapisali v vsaki posamezni šoli.

Tečaj “Slovenščina za vse” na Pristavi

Letos smo na Pristavi šteli osmo leta tečaja Slovenščina za vse in vedno z isto odgovornostjo.

Prvič smo se zbrali virtualno, in to vsi skupaj, 26. marca. Učili smo tako: Anka Savelli Gaser višjo raven, virtualno (4 študentke), Andreja Šeme Mele srednjo raven, virtualno in enkrat na mesec v živo (6 študentov) ter Monika Češarek Kenda začetnike (9 študentov) in najstnike (4 študente) v živo na Pristavi.

V soboto, 9. aprila, smo začeli pouk slovenščine, vsaka profesorica s svojo skupino. Poučevale smo z učbeniki Slovenska beseda v živo 1a in 1b, poleg drugih pripomočkov in vaj. Višje skupine zelo rade prevajajo, ker imajo že veliko besedišča. Nižje skupine pa rade delajo dialoge in dramatizacije. Vsi uporabljamo različne igre, med katerimi so Kahoot, video posnetki in Wordwall (vse to je ostalo od virtualnih srečanj).

Dvakrat smo se pridružili osnovni šoli dr. Franceta Prešerna. Prvič smo prisostvovali slavju slovenskega dneva državnosti v soboto, 25. junija, drugič pa dnevu odprtih vrat v soboto, 10. septembra, ko so vadili znanje slovenščine z igrami, povezanimi s hrano in pijačo (kupovali so, pekli, degustirali, gledali lutke in ugotavljali, katere jedi so zdrave).

V soboto, 24. septembra, smo slavili dan študentov. Na Pristavi smo imeli kuharski tečaj, tombolo in skupno pristno slovensko kosilo. Vadili smo tudi besedišče s kuhinjskimi predmeti. To je bila tudi lepa priložnost za pogovor.

Meseca septembra se je Anka za vedno vrnila v Slovenijo in šla k sinu Marku. A to ni bila ovira za nadaljevanje učenja slovenščine, saj je vse do konca skrbno poučevala preko Zooma.

Že dva tedna pred Slovenskim dnevom in obletnico Pristave, 22. oktobra, smo sodelovali s pletenjem venca. Za nekatere je bil to prvi stik s slovenskimi navadami in organizacijo tako pomembnega praznika.

Končno smo v soboto, 26. novembra, za zaključek šli na izlet v muzej Marjana Gruma v La Boco. Opisal nam je svoje življenje in pokazal svoja dela. Rodil se je v Sloveniji, preživel del otroštva in šolanja v taborišču v Avstriji ter končno prišel z družino leta 1949 v Argentino. Nekaj let je živel v bližini Pristave, potem pa je postal umetnik in se leta 1977 preselil v La Boco, blizu znanega Caminito. Prav tam smo imeli tudi skupno kosilo in tako smo se še bolje spoznali.

Na koncu so dobili potrdila tisti študenti, ki so se redno udejstvovali na tečaju slovenščine. Zapeli smo pesem Mi se imamo radi in veseli odšli domov. Tako smo začeli z zasluženimi počitnicami.

MČK

Balantičeva šola

Ko zadišijo lipe in jasmini se zavemo, da se leto končuje. Počitnice so že skoraj tu! Začetek brezskrbnosti, raziskovanj, novih spoznavanj… 

Družina Balantičeve šole in Tečaja ABC je imela sklepno prireditev v soboto, 3. decembra. Po odigrani tekmi v Svetovnem prvenstvu v nogometu, so veseli obrazi napolnili dvorano Našega doma. Voditeljica šole, ga. Irena Urbančič Poglajen je toplo pozdravila navzoče in izrazila željo, da bi se med počitnicami globlje povezali v skupni družinski molitvi, da bi se zavzemali za branje in pogovor v slovenščini, da bi radi veselo prepevali… Saj šola nudi pomoč in spodbudo družinam, ne more pa nadomestiti izkušenj, ki mora otrok doživeti in občutiti le doma. 

Naša šola upada v številu otrok, posebno zaradi odselitve družin v druge države. Napaja se pa s prihodom številnih učencev, ki zaradi različnih razlogov hrepenijo po učenju slovenskega jezika. Številna in vesela skupina tečajnikov iz ABCja je na odru uprizorila, kako poteka dan pouka v posebni učilnici, kjer so bili prisotni vsi liki iz televizijskega programa Chavo del Ocho. Na zabaven in smešen način so nam pokazali, kaj vse so se že naučili v spremstvu in vodenju učiteljic Marte Urbančič Oblak, Alenke Zupanc Urbančič ter Leile Erjavec. Ko so za zaključek zapeli, pod vodstvom ge. Kristine Skvarča Šenk, pesem “Slovenija” smo vsi čutili kako ustvarjajo in poglabljajo vezi z našo Domovino. Čestitamo lepi skupini, ki se oblikuje v spoštovanju in prijateljstvu z namenom, da spoznajo in odkrijejo naš lepi jezik in naše običaje. Vztrajajte na tej poti!

Leto 2022 je bilo polno izzivov in lepih doživetij. Obisk kmetije v mesecu maju je še danes nepozaben. Skupina otrok, ki preživlja svoje dni v velemestu, obdani z betonom in hrupom, se je tesno povezala z naravo. A po lepo doživetem dnevu, se je tudi vedno prijetno vrniti domov. V okviru te tematike so se odvijali nastopi naših osnovnošolcev:

Dve kmečki deklici, Valentina in Tati, sta šli na obisk v mesto. Najprej sta opazile hupo in druge zanimivosti avtomobilov. To so prisrčno zapeli in predstavili naši najmlajši z učiteljicama Marto Petelin in Lucijano Vombergar.

Z občudovanjem sta odkrili hišo mestnih miši, kjer prebivata Milijonka in Miškolino. Tam so trgovine, avtobusi in elegantne gospe, gospodje… ter bogato založena shramba!!!

Otroci 5. in 6. razreda so s prizorčkom predstavili malega Matjažka, ki ga je mama presenetila s telefonskim klicem. V mestu so starši vedno zelo zaposleni…  

Vrabci prvega in drugega razreda so pred strašilom recitirali in nato ljubko zapeli “Stari Polde ima kmetijo” v spremstvu gdč. Marije Zupanc Urbančič. 

Učenci ge. Silvije Tekavec, iz tretjega in četrtega razreda so z recitacijo vprašali male miške kje stanujejo. Špageta in Drobižek sta povedale, da živijo pod plavim nebom, v bližini gozdov in potočkov. Čeprav je življenje poljskih miš   skromno, one znajo biti zelo gostoljubne. Prav danes pričakujejo obisk bratrancev iz mesta. Zato morajo poskrbeti za svež kruh. Urno je prišla na oder skupina najmlajših iz tečaja ABC z gdč. Pavlo Urbančič. Pokazali so nam, kako orjejo, režejo, sejejo in žanjejo, da so potem starejši otroci spekli kruh.   

Končno je prišlo do pričakovanega srečanja. Mali miški iz mesta sta prišle na deželo. Bili sta zelo presenečeni nad takšno preprostostjo minimalne hrane. Še internetnega omrežja nista dobile! Meščani po navadi ne sprejmejo tako prekarnega načina življenja. Zato sta se miški odločili in Špageto povabile v mesto, da bo lahko izkusila boljše življenje, brez pomanjkanja in potreb. Špageta je z veseljem sprejela in vsi trije so se hitro odpravili.

Ko je Špageta prispela v mesto sta jo očarala mestna eleganca in obilje. Še nikoli ni videla toliko hrane skupaj! Vendar je opazila, da v mestu obstajajo ljudje, ki lovijo miši in celo nastavljajo pasti, da jih ujamejo! Tedaj je Špageta v strahu pred smrtno nevarnostjo pobegnila. Srečno se je vrnila v svojo skromno hišo na podeželju in spoznala vrednost varnega in svobodnega življenja. 

Medtem, ko se je to dogajalo, sta se Valentina in Tati, ki sta bili na sprehodu po hrupnem in razsvetljenem mestu, vrnili domov. Takoj sta pogled