Poleti se je skupina mladih SDO – SFZ in pet Slovencev programa POTA Katoliške mladine navdušeno napotilo iz Slomškovega doma do rdeče zemlje. Zopet so se odpravili na pot v Misiones, njihovo drugo leto misijona v Eldorado. Objavljamo prispevek, ki ga je za Svobodno Slovenijo pripravila Misijonska Skupina.

Po 15-urni vožnji smo v soboto končno prišli do km 11 v Eldorado, kjer smo doživeli res topel sprejem. Razpakirali smo darove, ki smo jih peljali v Instituto San José, kjer delujejo sestre frančiškanke. One jih potem razdelijo med najbolj potrebne v župniji. Za malico so nas tudi lepo pogostile. Sestra Daniela pa nam je celo razkazala mesto.

V nedeljo smo imeli ‘misa de envío’ v župniji San Miguel (km 11 državne ceste 12). Maševal je padre Eduardo, spremljala pa nas je vsa skupnost! Po sv. maši smo se odpeljali do kilometra 18, kjer je potekal naš misijon. Sprejeli so nas z okusnim zajtrkom. Popoldan smo obiskali okolico in se pogovorili o programu naslednjega dne.

Od ponedeljka do petka so se vrstile naše dejavnosti s skupnostjo. Zjutraj smo obiskovali družine iz okolice. Z veseljem so nas sprejeli, da smo se pogovorili, jih spoznali in tudi skupaj delili trenutek molitve. Popoldneve smo pa preživljali v šoli San Miguel poleg kapele Ntra. Sra. del Rosario. Po starostnih skupinah smo pripravili kateheze za otroke. S petjem, igrami in kreativnostjo smo z mlajšimi obravnavali prijateljstvo in Jezusa kot našega najboljšega prijatelja, s starejšimi pa smo odkrivali svoje talente, ter kakšen zaklad je za nas Jezus. Vsako srečanje smo zaključili z malico. V petek popoldne smo pa dejavnosti z otroki in malico imeli v predelu Buen Pastor (Barrio Unidad) v višini 18 km.

V sklopu evharističnega leta, ki ga obhajajo v škofiji Iguazú, smo tudi mi naše dejavnosti osredotočili na Evharistijo. Kateheze z otroki smo usmerili k pripravi na mašo v petek zjutraj v šoli. Škof Nicolás Baisi je maševal poleg g. Tonija Burje in šolskega kaplana p. Cristiana. Vsak večer smo  imeli v kapeli sv. mašo, h kateri so otroci z veseljem prihajali ter sodelovali z ministriranjem in petjem. V petek popoldne smo z otroki imeli češčenje Najsvetejšega. V četrtek zjutraj smo pa tudi spremljali 6. in 7. razred pri veroučnem srečanju, kjer so obravnavali evharistične čudeže. Poleg tega smo se pa tudi misijonarji sami po večerni molitvi radi zatekali k Najsvetejšemu, da smo se odpočili v Njem in se s pogledom Nanj pripravili na naslednji dan.

Naš stik s skupnostjo km 18 se je letos poglobil. S ponosom so z nami delili, kar se je od prejšnjega obiska izboljšalo, tudi zaradi pomoči, ki so jo prejeli z lanskim misijonom. Zelo velik blagoslov je bil, da je g. Toni spremljal našo skupino. Poleg vsakodnevnih sv. maš in češčenj, je zjutraj tudi obiskoval bolnike in ostarele  ter jim delil zakrament sv. maziljenja in obhajilo. Kljub pomanjkanju, so ljudje zelo bogati v radodarnosti in hvaležnosti, kar je velik zgled za nas.

V nedeljo, 27. avgusta, so v Slovenskem domu San Martin praznovali 55. Mladinski dan. Spodnji prispevek o dogodku je za Svobodno Slovenijo pripravil Niko Leber.

Dan smo začeli s sv. mašo, ki jo je daroval prelat dr. Jure Rode. Med mašo smo se združili v razmišljanju in se zahvalili za teh 55 let delovanja. Srečanje je sledilo v Domu, kjer smo, po uvodnih besedah in pozdravu predsednika sanmartinske mladine, zapeli argentinsko in slovensko himno ter dvignili zastavi. Spremljal nas je sončen, ampak mrzel dan, zato se je kar prilegla topla kavica ali čaj, katerega smo postregli za zajtrk.

Čez dan sta potekla dva turnirja: v odbojki za dekleta in v nogometu za fante. V okviru odbojkarskega turnirja se je predstavilo šest ekip. V nogometu pa osem. Pokal v odbojki je osvojila ekipa deklet iz Našega doma San Justo, v nogometu pa ekipa Slomškovega doma. Šport nas povezuje in združuje.

Opoldne smo posedli za mize ob okusnem kosilu, ki so ga pripravile naše mame in prijetno klepetali.

Proti večeru smo predstavili dramsko igro “Kdo je bil?”. Avtorja: Cecilija Jarc Oberžan in Niko Leber, prevod ga. Vera Podržaj in režija Tomi Kastelic. Predstava prikaže, kako morata dva detektiva rešiti izginotje dragocene ogrlice iz vratu milijonarke.

Nastopili so: Ana Boltežar, Ema Tašner, Niko Leber, Sofi Boltežar, Matu Leber, Valen Figueroa, Luci Vomberger in Fede Tašner.

Šepetalka: Nadja Petkovšek, Scena: Mati Filipič in pomočniki, Zvok: Mati Medvešček in Toni Podržaj, Luči: Fede Tašner, Multimedija: Mati Filipič, Oblikovanje slik: Leli Podržaj, Napovedovalec: Joško Filipič

Igralci so poželi bučen aplavz. Po razdelitvi pokalov in skupni pesmi smo zaključili dan.

Mladinski dan v San Martinu je bil poln praznovanja, kulture in športa, kar potrjuje našo tesno povezavo z skupnostjo.

Hvala vsem, ki ste nam pomagali pri pripravah in poteku našega Mladinskega dneva, da je vse tako lepo uspelo.

Slovenski zbor San Martin, ki deluje v Argentini, obeležuje 75-letnico svojega obstoja. Objavljamo prispevek, ki ga je za Svobodno Slovenijo pripravila Lučka Makek.

Prve dni septembra 1948 je Slovenski zbor San Martin, pod vodstvom gospoda Borisa Pavšerja, začel peti pri slovenskih mašah v stolnici sanmartinskega okraja.

Pobudo zanj je dal svetnik Karel Škulj. Po prvi maši za Slovence, v sanmartinski stolnici, na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, je rekel rojakom: “Pri prihodnji maši pa moramo imeti že tudi slovensko petje.” Te besede so takoj našle velik odmev v srcih nekdanjih pevcev in pevk iz barleškega, senigalskega in tranijskega taborišča. Spomnile so jih, da so se že na ladji dogovorili, da bodo tudi v Argentini peli. Zato so prosili svojega nekdanjega zborovodjo Borisa Pavšerja, da bi vodil petje pri slovenskih mašah v San Martinu.

Gospod svetnik Karel Škulj je prosil župnika dr. Clovisa, če bi dovolil, da bi za vaje uporabili kakšen prostor v bivši stolnici. Zato dokler v San Martinu še niso imeli svojega skupnega doma, je pevski zbor imel vaje v prostorih sanmartinskega župnišča, v župnijski dvorani v Villa Bosch in v hiši gospoda Pavlovčiča.

Po drugi strani je pa gospod Slavko Rupnik, prvovrstni pevec in organizator, zaprosil gospodično Matildo Kogovšek za spremljavo na orglah, ki so bile na meh. Matilda je že od leta 1915, s komaj 15 leti, bila organistka pri sv. Katarini v Topolu nad Medvodami. Tudi v taboriščih je redno orglala. In ko je prispela v Argentino in se  naselila v San Martinu, je rade volje sodelovala pri ustanovitvi pevskega zbora, katerega je pri orglah spremljala nad deset let. Počasi se je nabralo okoli 50 pevcev in pevk, kateri so z veseljem in dobro voljo hodili na vaje.

Poleg cerkvenega petja, s katerim so olepšali svete maše, božične polnočnice, poroke in nove maše, je zbor pričel v svoj spored vključevati posvetne pesmi in nastopati tudi na raznih slovenskih prireditvah, kulturnih in zabavnih. Zborovo delovanje se je razširilo tudi na druge okraje. Prvi zunanji nastopi so bili latinska maša v okraju La Boca, cerkveni koncert v Villa Adelini, priložnostno je pel pri slovenskih mašah v župni cerkvi v Floridi, na mladinski akademiji v čast Brezmadežne v farni cerkvi Santa Julia v Caballito, priredili so Tomčevo spevoigro “Slovenski božič” v cerkvi v Ciudadeli, in še…

Ko so Slovenci v okraju San Martín leta 1960 prišli do lastnega doma, so se začele pevske vaje v tem domu. Z njim je zbor vseskozi sodeloval na vseh verskih in kulturnih prireditvah. Na letnem programu se vrstijo velikonočna sv. maša, obletnica ustanovitve sanmartinskega doma, domobranska proslava, žegnanje ob obletnici prve slovenske maše, kulturni večer “Ob taktu barv” in božični koncert. Leta 1952 so prikazali nekaj prizorov operete “Miklavž prihaja”.  Zbor je s pesmijo že večkrat pozdravil cenjene goste iz Slovenije, in sicer nadškofe, državne sekretarje, ministre, veleposlanike, kulturnike, gostujoče oktete in zbore. S krajevnimi zbori naše skupnosti je pel na slovenskih dnevih, na srečanjih “Buenos Aires celebra Eslovenia” in pri zahvalnih mašah v buenosaireški stolnici. Na raznih zborovskih srečanjih ali ob kaki predstavitvi slovenske skupnosti je slovensko pesem predstavil tudi argentinski publiki.

V mesecu juliju so v Argentini odprli sektor knjižnice Dr. Emilio Komar. Vabljenji k branju prispevka, ki ga je za Svobodno Slovenijo pripravila družina Komar.

10. julija 2023 je bil v knjižnici Universidad Austral, v kampusu Pilar, slovesno odprt sektor knjižnice z imenom Dr. Emilio Komar. V tem sektorju je predstavljenih več kot 3000 knjig in revij o moderni filozofiji, klasičnih jezikih, teologiji, zgodovini, etiki in drugem, s katerimi je Milan Komar razvil svojo obsežno kariero filozofa in učitelja na številnih fakultetah in inštitutih.

Ta knjižnica je bila prvotno na sedežu fundacije Emilio Komar (fundacija, ki še naprej širi misli in nauke filozofa). Ko je bil njen fizični sedež zaprt se je pojavila možnost, da bi ga preselili na Universidad Austral. Glavna skrb je bila, da ostane skupaj in na voljo. Delimo nekaj besed predsednika fundacije, Alberto Berro, kjer razkriva pomen te geste.

»Velika vrednost, ki je tu ohranjena in zaradi katere se toliko zahvaljuje tistim, ki so to omogočili, je, da knjižnica ostaja skupaj in na voljo tako, kot je bila v knjižnici Komarja in kot je bila zadnjih 20 let v fundaciji. Na ta način ni rešena le individualna vrednost vsakega dela, ki je sama po sebi zelo pomembna, ampak tudi njegova visoka vrednost in pomen kot sestavine konteksta. Knjižnica ali zbirka je živo pričevanje o avtorju in po njegovi smrti jo je pogosto težko ohraniti.

Ta zbirka govori o mojstru in organsko postane nepogrešljivo mesto, h kateremu se lahko obrnejo bodoči preučevalci njegove misli in zapuščine.«

Pri dogodku so bili prisotni člani družine Komar, člani fundacije Dr. Emilio Komar, vodstvo Universidad Austral, člani vodstva knjižnice in pater Luis Caballero, kaplan univerze, ki jo je blagoslovil.

Tako je velika intelektualna zakladnica dobro oskrbovana in na voljo novim generacijam, ki želijo ponotranjiti nauke dr. Milana Komarja.

Vabljeni k branju prispevka o mladih iz San Justa, ki so z izvedbo originalnega muzikala "Ena po domače" razveselili rojake v Mendozi. Prispevek je v imenu Mladine Našega doma pripravila Leila Erjavec, objavljen pa je bil v Svobodni Sloveniji (leto LXXXII – št. 10).

Ob koncu lanskega leta smo mladi iz San Justa začeli razmišljati o delovanju za naslednjo dobo. V koledarju nismo videli nobene okrogle obletnice ne nobenih izrednih dejavnosti, kar se nam je zdelo odlična priložnost, da bi organizirali nov zanimiv projekt.

Med vsemi dosežki leta 2022 je izstopala izvedba originalnega muzikala »Ena po domače« pri našem 61. mladinskem dnevu. Ker smo po tej predstavi dobili tako lepe odmeve, smo želeli izkoristiti opravljeno delo in iz tega narediti nekaj večjega. Odločili smo, da organiziramo že težko pričakovano mladinsko potovanje, da bi predstavili to igro Slovencem v Mendozi.

Mladinski odbor je odobril načrt in predlagal ekipo, ki naj bi prevzela organizacijo potovanja. Ekipo so sestavili Nace Kržišnik, Luka Trpin, Pale Kržišnik, Luka Ravnik, Gabi Ravnik, Jana Urbančič in Leila Erjavec. Pripravili smo tudi poslovilni večer v soboto, 22. aprila, v Našem domu. 

Potovanja se je udeležila skupina 33 fantov in deklet. Po zaključenem delovnem in študijskem tednu smo se v petek, 28. aprila, zbrali na letališču Aeroparque. Čudilo nas je, da smo bili vsi točni! To se ne zgodi tako pogosto in priča o navdušenju po tem pričakovanem potovanju. Poleg naših družin sta nas tudi prišla posloviti predsednik Našega doma Marjan Godec ter Ivana Tekavec, ki nam je veliko pomagala pri izvedbi igre.

Okoli 23. ure smo srečno prispeli v Mendozo in se z avtobusom odpeljali iz letališča v kraj prenočišča. Bili smo že precej lačni, zato smo pustili kovčke v sobah in odšli na večerjo. Fric Šmon in Pavli Nemanič sta nam rade volje odprla vrata Slovenskega doma, da bi lahko tam vsi skupaj jedli empanade.

V soboto, 29. aprila, smo takoj po zajtrku šli zopet v Slovenski dom za generalko. Dela je bilo dovolj za vse: igralci, plesalci in kulturni referenti so prilagodili igro novemu odru; fantje iz skupine Luč in zvok so uredili vse potrebne tehnične naprave; ostali mladi so pa poskrbeli za nakupe in pripravo kosila.

Opoldne smo se vsi dobro najedli, pospravili prostore doma in odšli z mestnim avtobusom na izlet v parque General San Martín. Imeli smo krasno sončno vreme! Tam smo si privoščili sladoled, se sprehajali in seveda tudi fotografirali.

Vrnili smo se iz popoldanskega izleta in takoj začeli s pripravami za predstavo. Medtem, ko smo se v šolskih prostorih maskirali in počesali ter preizkušali mikrofone so gledalci počasi prihajali v dom in polnili dvorano.

Ob 21. uri se je odprl zastor in je zazvenel nam že na pamet znani prvi verz muzikala: “Kje naj zgodbo to začnem? Ali sploh vam jo povem? Še sam ne vem…”

Igra je zelo lepo izpadla! Igralci in plesalci smo uživali na odru, publika pa je navdušeno sledila zgodbi. Za to enkratno predstavo smo nekatere detajle spremenili: Tone, dolgoletni gost bara “Štorklje”, je namesto “lo de siempre” prosil vinček, Peter je pa od prijateljev dobil krasen nasvet za zmenek s Saro: “… Jo v Mendozo odpelješ. Res obljubim, ne bo ti žal!”

Po končani predstavi nas je pozdravil predsednik Društva Slovencev v Mendozi, Tine Šmon in nas obdaril z lokalnimi alfajorji. Mi pa smo mendoščanim v zahvalo za tako prijeten sprejem podali nekaj izvodov našega filma “To smo mi”. Nato smo se premaknili na dvorišče doma, kjer je bila pripravljena zakuska, seveda v spremstvu odličnega vina. Izkoristili smo priliko za pogovor in ples ob slovenski glasbi. Prišlo je tudi lepo število otrok, ki so se z nami zabavali in igrali nogomet! Tako smo se ob pozni uri poslovili od naših gostiteljev in se odpravili na počitek.

V nedeljo, 30. aprila, smo začeli dan s slovensko sveto mašo v domu. Sodelovali smo z mladinskim petjem in tudi z branjem. Načrtovali smo zelo aktiven dan, zato smo se takoj po maši vrnili v hotel in se pripravili za celodnevni izlet v naravi. Avtobus nas je prišel iskat v dom in nas odpeljal do Potrerillos. Med potjo smo se veliko pogovarjali in si ogledali krasno mendoško pokrajino. Ko smo prišli v Potrerillos smo se v dveh skupinah vrstili za rafting (vožnja po reki na gumijastem čolnu) in rappel (spuščanje s skale po vrvi). Čeprav je bilo vreme kar hladno, smo se hudo zabavali in uživali med seboj. Že skoraj ob sončnem zahodu smo se tudi spustili po vrvi čez reko! Ko smo kočno bili vsi spet suhi in smo se ob peči ogreli, smo se odpeljali z avtobusom nazaj v hotel. Po dolgem dnevu so nekateri izkoristili pot za počitek, drugi pa so raje peli ob spremstvu kitare. Na koncu poti pa smo se vsi pridružili temu veselju.

Čas v hotelu smo izkoristili, da smo pospravili vse svoje stvari in se pripravili za mirni večer. Nato smo šli v Slovenski dom na večerjo. Takrat pa se je zgodilo nekaj res posebnega. Čeprav smo bili vsi zelo utrujeni, smo si na hitro izmislili krasno razvedrilo. Spominjali smo se otroških kolonij in taborjenj in sestavili smešno igro “buchón”. Nato smo tudi prižgali zvočnike in improvizirali karaoke. Čisto vsi smo se predstavili po parih, ki smo jih sestavili z žrebanjem. S tem zabavnem trenutkom smo zaključili večer.

Prišel je ponedeljek, zadnji dan našega potovanja. Zjutraj smo pospravili sobe in zaprli kovčke. Po zajtrku smo zapustili hotel, nesli prtljago v slovenski dom in se odpeljali v Bodegas Trapiche. Tam nas je sprejel Franci Šmon, ki nas je vodil po različnih delih vinarne, razložil pomembne podatke in nam pokazal, kako se izdela vino. Francijeva razlaga je bila za nas prav posebno zanimiva, ker je povezala pomen in zgodovino vina ne samo z argentinsko, temveč tudi s slovensko kulturo. Ob koncu obiska smo seveda nazdravili in okusili dobro vino.

Čez poldan smo prišli na domačijo Staneta Grebenc, kjer so nas mendoški slovenci čakali z odličnim kosilom! Dobro smo se okrepčali in uživali miren dan v naravi in ob prijetni družbi. Otroci, fantje in možje so takoj po kosilu zasedli nogometno igrišče in organizirali prijateljsko tekmo.

Zadnje trenutke našega potovanja smo izkoristili za petje slovenskih in argentinskih folklornih pesmi v spremstvu harmonike in kitare. Ob 18. uri je prevoz prišel po nas. Težko smo se poslovili od mendoških Slovencev in se jim zahvalili za njihovo gostoljubnost. Med njimi smo se res počutili kot doma!

Po skupni sliki smo se odpravili na pot, najprej do Slovenskega doma in nato na letališče. Imeli smo srečen polet in pristali v Buenos Airesu približno ob enajstih zvečer. Pozdravili smo naše družine, se poslovili in odšli v svoje domove, da bi se pripravili za nov teden.

Potovanje je bilo kratko, a čudovito! Dosegli smo cilj, ki smo si ga od začetka nastavili: uživali smo kot skupina, poglobili medsebojne odnose in tudi pridobili nove vezi.

Hvaležni smo odboru našega doma in našim družinam za spremstvo in spodbudo pri tem našem projektu. Zahvalimo se tudi Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za sofinanciranje potovanja.

Največja zahvala pa gre Društvu Slovencev v Mendozi za pozitiven odgovor, pomoč pri organizaciji obiska in sploh vsem, kar smo potrebovali. Taka lepa izkušnja je nedvomno vzbudila želje po ponovnem srečanju, bodisi v Mendozi ali pri nas v Buenos Airesu.