Kanalčani so zelo navezani na domače jezike in kulture, ki so jih skozi zgodovino tudi duhovniki večkrat obranili in podpirali. Zgodovinsko gledano je v vaseh Kanalske doline, kjer se je nekoč govorilo pretežno slovensko, zmeraj služil slovenski duhovnik. Zadnji dvojezični duhovnik je v Kanalski dolini bil gospod Mario Gariup, ki je v Ukve prišel po peticiji za slovenskega duhovnika, ki so ga Ukljani leta 1973 poslali takratnemu videnskemu nadškofu, monsinjorju Alfredu Battistiju. V Kanalski dolini je služil od leta 1974 vse do svoje smrti februarja lani. Če izvzamemo p. Petra Laha, ki predvsem poleti skrbi za svetišče na Svetih Višarjah, duhovne oskrbe v slovenščini, nemščini in furlanščini v Kanalski dolini tudi v novem pastoralnem letu še ni.
To je izhodišče tiskovne konference, ki so jo člani Združenja don Mario Cernet sklicali v petek, 23. oktobra, v dvorani Skupnosti Ukve, da bi opozorili na pomanjkanje duhovne oskrbe v domačih jezikih v Kanalski dolini – še posebej v slovenščini.
V imenu Združenja Cernet je Alessandro Oman najprej izpostavil Gariupova dosmrtna prizadevanja, da bi obranil in vrednotil slovensko kulturo. Novembra 2019 je mesto župnika na celem Pastoralnem sodelovanju Trbiž in tako na župnijah Trbiž, Žabnice, Bela Peč, Rabelj, Ukve in Naborjet-Ovčja vas prevzel gospod Alan Iacoponi, ki je star 43 let in se je rodil v Boliviji. Pomaga mu stalno le kaplan g. Gabriel Cimpoesu, ki je star 44 let in se je rodil v Romuniji. Ko se je gospod Iacoponi novembra lani predstavil skupnosti, je pokazal precejšnjo odprtost in obljubil, da se bo naučil slovenščine in nemščine. Razen na Svetih Višarjah je v zadnjem letu na cerkvenem področju slovenščina v Ukvah in Žabnicah bila prisotna predvsem na pobudo vernikov, ki so prispevali z branjem, ali pri kakšni dvojezični molitvi. V Ovčji vasi še preko petja, ki so ga lani oživeli.
Tako je, odkar je novembra lani odšel p. Jan Cvetek. 39-letni frančiškan iz Bohinja je od konca 2018 vse do novembra lani pomagal še posebej v cerkvah, za katere je do svoje smrti bil odgovoren g. Mario Gariup. To je v Naborjetu, s podružničnimi cerkvami v Lužnicah, Šenkatriji in Ovčji vasi, in v Ukvah. Po izteku pogodbe med vidensko nadškofijo in slovensko frančiškansko provinco so verniki Kanalske doline sestavili pismo, s katerim so cerkvene predstojnike prosili, naj p. Cvetka spet sprejmejo v vidensko nadškofijo in ga k njim napotijo. Pismo je podpisalo okrog tisoč Kanalčanov iz cele Kanalske doline. Območje zmore okoli pet tisoč prebivalcev. Dokument so predstavniki raznih župnij Kanalske doline izročili videnskemu nadškofu Andreji Brunu Mazzoccatu že decembra lani, na odgovor pa še naprej čakajo. V zadnjem letu so v župniji Naborjet-Ovčja vas in Ukve prišli pomagat razni duhovniki, a le za praznične maše. Za pastoralne dejavnosti in katehezo naj bi skrbel gospod Alan Iacoponi.
Organizatorji tiskovne konference so opozorili na še živo uporabo slovenskega jezika. Navada, ki sega dolgo nazaj v čas, je še zasidrana še posebej v župnijah Ukve in Žabnice; slovenska tradicija je pa še naprej prisotna tudi v podružnični cerkvi Ovčja vas s petjem. Oman je opozoril na splošno živahnost Kanalske doline v okviru videnske nadškofije. Zaznamujejo jo versko in kulturno bogastvo, z ohranjanjem dvojezičnih maš, procesijami, slovenskim petjem in tudi s sodelovanjem s šolami preko samega Združenja Cernet.
Skupnosti v Ukvah, Žabnicah in Ovčji vasi imajo slovensko kulturno in versko tradicijo. S tem v zvezi se je Oman sklical na encikliko papeža Janeza Pavela II. z naslovom Slavorum apostoli. V njej je rajni sveti oče spominjal, kako je sam Ciril terjal enakovrednost slovanskih jezikov pred hebrajščino, grščino in latinščino in dostojanstvo vsakega jezika. Oman se je sklical tudi na besede pokojnega videnskega nadškofa Alfreda Battistija. Na Dnevu emigranta leta 1977 je razložil, da krščansko sporočilo nima izbranih jezikov. »Cerkev je poklicana k temu, da se vključi, se zasidra v različne kulture ljudstev, ki naredijo svet pester, bogat in lep.« In še »Cerkev je torej za pravičnost, resnico, svobodo ljudstev, proti katerikoli rasistični, kulturni, jezikovni in družbeni diskriminaciji. To je tolažljiva resnica, ki jo je ponovil Drugi vatikanski koncil, ki se je v liturgiji navdihovala po sledečem kriteriju: Tako kot je normalno uporabiti domači jezik med pogovori, v družinskem življenju, tako je normalno uporabiti ta jezik tudi v molitvi, med kultom in v pogovoru z Bogom. Duša mora razumeti tisto, kar govorijo ustnice.«
