Slovence v matici, zamejstvu in po svetu že od nekdaj povezuje slovenska glasba, ki je del naše tradicije in pomembno prispeva k ohranjanju identitete. Eni pomembnejših glasnikov lepot naše Slovenije skozi čudovite melodije in besedila so bili prav Ansambel bratov Avsenik. Pustili so neizbrisen pečat v slovenskem kot tudi v svetovnem glasbenem prostoru, pozabili pa niso niti na naše rojake v zamejstvu in po svetu, ki so jih s koncerti in gostovanji še bolj povezovali in tako prispevali k ohranjanju in utrjevanju slovenske zavesti. Aktivna pot Ansambla bratov Avsenik se je po izjemno plodnih skoraj 40 letih delovanja sklenila leta 1990. To zgodbo s vso odgovornostjo in spoštovanjem s svojim ansamblom nadaljuje vnuk Slavka Avsenika Sašo, ki je poleg glasbenega talenta podedoval tudi srčen odnos do Slovenije in zavedanje, da slovenska srca bijejo tudi v zamejstvu in v izseljenstvu. Pred kratkim se je Ansambel Saša Avsenika okrepil z novimi močmi. Skladbe kot so »Na Golici«, »Slovenija, od kod lepote tvoje«, »Otoček sredi jezera«, »Večer na Roblek« in seveda tudi druge tako zadnjih nekaj mesecev igrata tudi najnovejša člana, naša rojaka, tržaška Slovenca, Tommy Budin in Denis Daneu.
Vabljeni k branju intervjuja, v katerem sta nam Tommy in Denis iz prve roke povedala, kako je biti Slovenec v Italiji in kakšni so občutki, ko stojiš na odru z izvrstnimi glasbeniki Ansambla Saša Avsenika.
- Slovenska avtohtona manjšina v Italiji po ocenah šteje okoli 80.000 ljudi, ki prebivajo v treh pokrajinah dežele Furlanija Julijska krajina, in sicer na Tržaškem, Goriškem in Videmskem. Vidva prihajata iz okolice Trsta. Nam lahko povesta nekaj več o vajinih domačih krajih?
Denis: Naši kraji so zgodovinsko slovenski. Sam Cankar je dejal, da »je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«. Sam sem sicer doma v eni izmed vasi v zamejskem Krasu. Na vasi se je sploh težko zavedati, da si v Italiji. Pogovori s sovaščani potekajo večinoma v slovenščini. Veselimo se bližine morja in smo večinoma zelo navezani na našo pokrajino.
Tommy: O najinih domačih krajih se bi lahko povedalo marsikaj in to z veseljem. Jaz živim v Saležu. To je manjša vasica na italijanski strani Krasa nad Trstom. Tukaj je slovenska manjšina zelo prisotna, saj si upam trditi, da slovensko besedo uporablja dobrih 95% prebivalcev vasi. Živimo v sproščenem duhu med vinogradi in tipičnimi kraškimi griči. Vsi ti obmejni kraji imajo obenem tudi svoj zgodovinski pomen in veliko zgodb. Včasih so zgodbe prijetne in zanimive, včasih pa se zgodi, da se sosedi tudi skregamo, saj ima v spominu vsak svojo verzijo. Skratka, če bi moral zbrati kraj za preselitev, bi najraje ostal kjer sem.
- Obiskovala sta šolo s slovenskim učnim jezikom, kako bi praktično iz svojih izkušenj opisala delovanje takšne šole? Pouk poteka v celoti v slovenščini? Kako se s svojimi sošolci pogovarjate med odmori? Ali te šole večinoma obiskujejo slovenski otroci ali sta morda imela tudi kakšnega sošolca, ki ni imel slovenskih korenin?
Denis: Osnovno in srednjo šolo (osnovna in srednja sta italijanskem sistemu izenačena osnovni šoli, višja pa slovenski srednji) sem obiskoval v domači vasi. Pouk je z izjemo italijanščine in tujih jezikov potekal izključno v slovenščini. Višjo šolo sem opravil v Trstu, sicer znanstveni licej France Prešeren (tehniška gimnazija), kjer je prav tako pouk potekal v slovenščini. Slovensko šolstvo v zamejstvu deluje v sodobni obliki kar nekaj let, saj so naši starši večinoma obiskovali slovenske šole. V bistvu je delovanje slovenskih šol zelo uspešno. Licej Prešeren, ki sem ga obiskoval se lahko pohvali s številnimi akademskimi uspehi bivših dijakov na univerzitetnem nivoju, ki ga uvrščajo med najboljše tovrstne inštitute v naši deželi. S sošolci smo se pogovarjali v slovenščini, saj jih je večina prihajalo iz slovensko govorečih družin. Velika večina zamejcev, ki je obiskovala ali obiskuje slovensko šolo, ima vsaj enega slovensko govorečega starša, čeprav sem imel več sošolcev, katerih oba starša sta bila Italijana in nista znala niti ene slovenske besede.
Tommy: Drži. Obiskoval sem vse stopnje šol s slovenskim učnim jezikom že od vrtca dalje. Pouk poteka v celoti v slovenščini, prav tako pa se tudi vsi med sabo pogovarjamo v slovenščini. To ne zaradi dejstva, da se silimo s slovenščino, ampak nam enostavno izgleda naravno, spontano. Če bi iskali razlike med našimi šolami in tistimi, ki so v Sloveniji, bi bili dve glavni razliki, ki pa nista tako veliki. Prvič imamo v šolskem programu vedno izenačeno število ur med slovenščino in italijanščino, drugič se med seboj pogovarjamo v razno raznih narečjih, ki vsebujejo kar nekaj italijanskih besed in tudi nemških. Včasih se med prijatelji dogovorimo, da se bomo kak dan poskušali čim bolj izogibati vsem tujkam, da vidimo, če smo sposobni govoriti izključno v slovenščini.
- V Italiji deluje več kot 400 različnih slovenskih društev in organizacij, od kulturnih, športnih, gospodarskih, političnih, kmečkih do vzgojno-izobraževalnih, prav tako izhajajo tudi številni časopisi. Sta bila oziroma sta tudi vidva vključena v delovanje katerega od njih?
Denis: Sam sem bil kar aktiven na tem področju. Več kot 15 let sem član Godbenega Društva Prosek, pred tem pa sem več let brcal žogo v mladinskem društvu Pomlad, še prej pa v mladinski sekciji nogometnega kluba Primorje. V srednji šoli sem tudi sodeloval pri mladinski rubriki Primorskega dnevnika ŠUM. Medtem sem večkrat glasbeno priskočil na pomoč Godbenemu društvu Nabrežina, občasno pa tudi Pihalnemu Orkestru Kras iz Doberdoba in Pihalnemu orkestru Viktor Parma iz Trebč. Obenem sem že dvakrat opravljal nalogo mentorja trobentačev na mladinskem kampusu »Skupaj zgud’mo«, ki sta ga vsako leto organizirale slovenski pihalni orkestri v zamejstvu. Skratka aktivnosti, ki jih organizirajo zamejci je veliko, delovanje je pestro in raznoliko.
Tommy: Seveda. Bil sem član več društev. Celotno delovanje in vse glavne pobude, se pri nas najprej predstavijo v okviru društva. Če pustim gospodarske zadeve, se mi zdi zelo pameten način za druženje, saj so društva priznane organizacije, kar pomeni, da res obstajamo. Imamo tudi časopis Primorski dnevnik, ki ga skoraj vsak dan berem.
- Kako je biti Slovenec v Italiji?
Denis: Jaz moram tukaj priznat, da nisem le Slovenec. Moja mati je namreč Slovakinja. Čeprav se doma pogovarjamo večinoma v slovenščini (tudi z mamo). Tudi v moji vasi življenje poteka v slovenščini. Sem pa imel srečo, da sem lahko veliko potoval in spoznal predvsem trobentače iz celega sveta. Osebno si mislim, da mi je moj status zamejca pomagal biti mogoče malo bolj razgledan. Zaradi tega sem se morda hitreje ujel s kolegi in prijatelji po svetu.
Tommy: Evo, to je najtežje vprašanje. Če začnem z bolj negativno platjo, pomeni, da se celo življenje človek sprašuje kam spada in predvsem dvom, če sploh kam spada. S primerom se koncept poenostavi: danes zjutraj sem v Trstu nezaželjen Slovenec, popoldne pa sem v Ljubljani nezaželen Italijan. To se na srečo ne dogaja vedno, je pa ena taka stalnica, ki vsaj mene osebno spremlja v vsakdanu. Biti Slovenec v Italiji ima pa tudi veliko pozitivnih stvari. Poznamo namreč precej podrobno dve različni kulturi, že od rojstva govorimo precej tekoče vsaj dva jezika, smo bolj pripravljeni na »drugačnost«...
- Kakšen je vajin odnos do Slovenije?
Denis: Slovenija je skupaj z Italijo nekako vedno spadala v moj življenjski prostor. Sam sem odraščal, ko je bila meja že proti koncu svojega obstoja. Že v osnovnošolskih letih sem hodil na Intercampus, poletni mladinski orkester, ki je bil tudi priložnost za spoznavanje drugih slovenskih in zamejskih mladih glasbenikov. Nekako sem s to izkušnjo prvič razumel, da sem zamejec, ampak hkrati v tem nisem videl nič nenavadnega. Sam se čutim doma tako na Gorenjskem kot v zamejstvu, čeprav je seveda dom en sam.
Tommy: Odnos do Slovenije je zelo spoštljiv. To ne zaradi ljudi ali politike, ampak predvsem zaradi pojma, da se počutim Slovenec. Večkrat se zgodi, da ne razumem razmišljanja nekaterih v Sloveniji (kot tudi v Italiji), ampak je jasno, da živimo vsak na svojem koncu in imamo različne ideale.
- V preteklem letu sta se pridružila Ansamblu Saša Avsenika. Kako je prišlo do vašega sodelovanja? Se vama je zdaj življenje, kaj spremenilo? Kaj vama to pomeni?
Denis: Na internetu sem videl, da išče ansambel novega trobentača. Sam sem bil nekako neodločen, nisem vedel, če bom temu kos, saj sem po koncu delovanja z ansamblom Domači zvoki (kjer sva igrala skupaj s Tommyjem) popolnoma prenehal delovati v narodnozabavnih krogih in se posvetil klasiki. V tistem obdobju sem že sodeloval z orkestrom Tržaške opere in nisem vedel, če bom temu kos. Ampak sem vedel, da se bom kesal, da če se ne bom vsaj poskusil pomeriti s tem izzivom. Po praktično petih krogih zelo zahtevne avdicije, so se fantje odločili zame, kar me je presenetilo, a hkrati seveda neizmerno razveselilo. Življenje se mi je v tem letu spremenilo, ampak žal ne le zaradi ansambla. Pandemija je seveda največji dogodek tega leta, kar je močno vplivalo na delovanje ansambla. Žal nisem okusil polno delovanje, mogoče le za kratek čas letos poleti. Ampak upam, da bo tega kmalu konec, kar bo seveda pomenilo, da se lahko muzikantje vrnemo na odre, ki so naš naravni habitat.
Že ko sem bil majhen, se so v očetovem avtomobilu nenehno vrtele plošče Ansambla Bratov Avsenik, Alpskega Kvinteta in Lojzeta Slaka. Nenazadnje sem izbral prav trobento, ker je bila del te glasbene zvrsti. Prva pesem, ki sem se jo naučil na trobento pa je bila Avsenikova »Superavtomat«. Pridružiti se izvrstnim glasbenikom, ki sestavljajo ta ansambel, je bila uresničitev tistih sanj, ki sem jih imel kot otrok, ko sem začel igrati v svojem prvem ansamblu. Hkrati pa sem se takoj zavedal velike teže, ki jo predstavlja nastopanje pod imenom »Avsenik«. To je privilegij in velika odgovornost.
Tommy: Do sodelovanja z ansamblom Saša Avsenika je prišlo preko treh krogov avdicij za katere sem izvedel na Facebooku. Odločil sem se namreč, da bom poskusil, saj mi ta glasba veliko pomeni, ker jo poslušam že od malih nog. Mislim, da se mi je precej splačalo poskusiti, saj sem zmagal avdicije in postal član ansambla. S tem sem uresničil svoje sanje, ki sem jih imel kakšno leto nazaj. To seveda pomeni veliko zadoščenje. Življenje se pač mora malo spremeniti, ker smo veliko več časa od doma. Ni pa tako drastična sprememba.
- Nam lahko na kratko predstavita svojo glasbeno pot.
Denis: Z igranjem trobente sem pričel pri 12ih letih pod mentorstvom Zorana Lupinca. Kmalu zatem sem začel sodelovati v vaški godbi, nato še v narodnozabavnem ansamblu Domači Zvoki s Tommyjem. Kasneje sem se odločil, da bom svojo glasbeno pot nadaljeval na konservatoriju v Trstu, kjer sem z najvišjo oceno opravil magisterij klasične trobente. Preden sem se pridružil Ansamblu Saša Avsenika, sem dve leti sodeloval z različnimi simfoničnimi in opernimi orkestri po Evropi, nazadnje s tržaškim »Verdijem«.
Tommy: Ko sem bil v vrtcu sem začel z igranjem »frajtonerce« pri prof. Zoranu Lupincu. Po nekaj letih sem se naveličal in se za nekaj let popolnoma oddaljil od glasbe. Nato sem se kar naenkrat spomnil, da bi lahko spet začel z glasbo. Začel sem raziskovati in kot samouk igrati vse možne instrumente, nakar sem se odločil za študij klarineta. Začel sem se učiti branja not in se pripravljati na vstopne izpite na akademski ravni. Sprejeli so me v Tržaški konzervatorij (kar je ekvivalentno vaši Akademiji za glasbo), kjer sem lani zaključil triletni študij. Trenutno pa delam na tem, da zaključim še dvoletni magistrski študij.
- Ansambel bratov Avsenik je v preteklosti gostoval tudi pri Slovencih v Italiji, zelo znani so na primer koncerti na Majenci v Dolini pri Trstu. Ali je v skupnosti še prisoten spomin na ta gostovanja?
Denis: Moj star oče in moja stara mama sta večkrat šla poslušati Avsenikove koncerte. Baje sta na njunem prvem plesu plesala tudi Avsenikovo »Rezko« v Svetem Križu pri Trstu. Večkrat sta mi pripovedovala o Avsenikovih koncertih, ki imajo med nekaterimi zamejci zdaj skoraj legendarni status.
Tommy: Drži, koncertov ansambla bratov Avsenik je boli kar nekaj v zamejstvu. Vsi je obiskalo ogromno ljudi. Spomini so seveda še prisotni in vsi starejši, ki so te koncerte obiskali, se zelo radi spominjajo nanje. To je bil glasbeni fenomen, ki je združil tudi naše ljudi, ki so bili v povojnem obdobju mogoče malo skeptični. Obenem pa mislim, da takih masovno obiskanih koncertov ne bo več. Predvsem zaradi vse tehnologije, ki nam ponuja vse možno na vseh področjih, skoraj vedno kar od doma in brezplačno.
- V Števerjanu na Goriškem vsako leto poteka edini festival narodnozabavne glasbe izven Slovenije. Kakšen pomen ima Števerjan za Slovence v Italiji?
Denis: Števerjanski festival je ena najbolj obiskanih, priljubljenih in največjih glasbenih prireditev v zamejstvu in je hkrati dokaz, da so slovenska društva v Italiji zelo aktivna in da je ta glasba zelo priljubljena v zamejstvu. Obenem spomni vse, ki smo v tej glasbi, da zamejci obstajajo in predstavljajo pomemben del slovenske kulturne scene.
Tommy: Števerjan ima zelo velik pomen. Gre namreč za precej priznan in kvaliteten festival. Glede na to, da je Števerjan precej daleč od mojega doma, osebno nisem aktiven vključen, sem pa vesel vsake pobude, tudi če od daleč. Edini dvom je naslednji: mogoče je števerjanski festival bolj poznan kot sam festival glasbe, ni pa toliko poudarka na tem, da se nahaja na drugi strani meje. Zanimivo bi se bilo vprašati, ali vsi ki v Sloveniji poznajo festival v Števerjanu, vedo, da se odvija na italijanski strani meje.
- Sta že prej poslušala Avsenikovo glasbo? Koliko je danes narodnozabavna glasba priljubljena med zamejskimi rojaki v Italiji?
Denis: Že prej sem poslušal in tudi poskušal izvajati Avsenikove viže. Moja glasbena pot se je nekako začela tudi zaradi ljubezni do te zvrst. V zamejstvu deluje nekaj narodnozabavnih ansamblov, kot so na primer Kraški Kvintet in Kraški Muzikanti. Se pa tudi rado zgodi, da se ob pravi »fešti« zberejo lokalni godci in igrajo tudi Avsenikove viže. Avsenikova glasba je postala za nas nek simbol slovenske identitete in je kot taka spoštovana in priljubljena.
Tommy: Absolutno. Avsenikova glasba je pri meni prisotna že od rojstva. Na vsakem koraku mojega življenja je prisotna tudi Avsenikova glasba. Na vprašanje, če je ta glasba še priljubljena ali ne, je zelo zahtevno odgovoriti. Naj odgovorim z razvrstitvijo naših ljudi na 4 skupine: prva skupina ima zelo rada Avsenikovo glasbo, mogoče še bolj kot sami Slovenci, skratka fanatiki, druga skupina občasno posluša in spoštuje to glasbo, tretji skupini ni všeč ta glasba, ampak spoštuje vsakogar, ki se s tem ubada ali posluša, četrta skupina, ki se ne more smatrat za človeško, zelo rada zaničuje in žali to zvrst. Tudi meni ni vse všeč. Mislim pa, da je vsaka umetnost vredna vsaj spoštovanja. Kar se pa nasplošno tiče priljubljenosti Avsenikove glasbe v zamejstvu, je odvisno od teh štirih skupin, ki sem jih razvrstil oziroma katere skupine bolj prevladajo v vsaki generaciji. Mogoče bo dejstvo, da sva se z Denisom priključila v ansambel Saša Avsenika, pomagala pri mlajših generacijah. Upajmo...
Ali si vedel?
Avtohtono slovensko narodno manjšino najdemo v vseh štirih sosednjih državah. V Italiji na Tržaškem, Goriškem in Videmskem, v Avstriji na Koroškem in Štajerskem, na Madžarskem v Porabju, na Hrvaškem pa na območju severne Istre, reškega zaledja, Gorskega Kotarja, Med(ži)murja, Obkolpja in Obsotelja. Več o skupnostih in njihovem delovanju lahko preberete na tej spletni strani.
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu
Erjavčeva 15
1000 Ljubljana
tel: +386 1 230 80 00
fax: +386 1 230 80 17
E-pošta: urad.slovenci@gov.si
2020 © Vse pravice pridržane.
