Ciril Valant, nekdanji predsednik Društva Slovencev v Parizu, kasneje dolga leta aktivno vpet v delo tamkajšnje Slovenske katoliške misije, profesor matematike, stalni diakon in človek, ki je imel za Slovence vedno odprta vrata svojega doma, se je že v mladih letih navduševal nad idejo samostojne Slovenije, še posebej pa je bil aktiven v času osamosvajanja.
Izjemen pogum, predvsem pa vero v neodvisno Slovenijo je pokazal že zelo zgodaj. Še kot študentje v Rimu so s Frančkom Križnikom, Romanom Žužkom in Ivanom Rebernikom izdali knjižico z naslovom "Slovenija 1968, kam?". Besedilo s 100 tezami so takrat poslali celo Komunistični partiji Slovenije in parlamentu v Beogradu. Kasneje ga je pot pripeljala v Pariz, kjer je bil predsednik Društva Slovencev v izredno pomembnem času, med letom 1981 in 1990. To so bili časi, ko si na glas še niso upali sanjati o samostojnosti ali popolni neodvisnosti. Kljub temu pa so med izseljenskimi skupinami po Evropi že od 1984 dalje organizirali razne sestanke.
Kot je nekoč sam povedal se konec 80-ih morda še ni prav dobro zavedal, kako globinski so politični premiki v domovini. »Obstajala so gibanja, pojavili so se novi časopisi. Mislil sem, da gre bolj za spremembe kulturnega značaja. Drugi, med njimi tudi Janez Zorec (op. a. kasnejši predsednik Društva Slovencev v Parizu), so čutili, da gre zares in da je naše društvo lahko odskočna deska za politične premike.« Tako so že v času sojenja četverice manifestirali v Slovenskem domu in pisali protestno pismo na veleposlaništvo SFRJ. Kljub temu, da vsebina pisma ni bila politična, ampak bolj procesna, pa so se ga mnogi bali podpisati, vendar Valant nikakor ni bil eden izmed teh.
Leta 1990 je zaradi različnih pogledov na takratne razmere odstopil kot predsednik društva. Nikakor pa ni prenehal z aktivnim delovanjem. Svoje mesto je takrat našel v župnijskem svetu. V tistem obdobju je v Slovenski dom na pogovore prišlo mnogo Slovencev, politikov kot tudi kulturnikov, med njimi na primer prvi premier Lojze Peterle, pa tudi takratni minister za vprašanja Slovencev zunaj RS dr. Janez Dular. Bil je član koordinacijskega odbora slovenskih skupnosti v Franciji, ki so ga na pobudo duhovnika Ignacija Čretnika ustanovili, ko se je v Sloveniji začela vojna. Svojo vlogo sta takrat odigrala tudi njegova žena in celo 14-letni sin, ki sta prevzela naloge tajništva. Kupili so minitel, predhodnik interneta, in faks, da so imeli povezavo s Slovenijo. Tako jih je Ruplovo ministrstvo vsak večer obveščalo o stanju in dajalo pobude in direktive, kaj bi še lahko storili. Organizirali so številne množične manifestacije, dvakrat celo na Trocadéru, kjer je bila ploščad polna. Po ocenah Valanta je bilo tam okoli 2500 ljudi. Pri Valantu doma so s Karlom Vičičem, še enim izredno aktivnim članom društva, in otroci za vse te manifestacije izdelovali tudi transparente, izdelali bi jih naj kar med 20 in 30. Valant je bil tudi govornik na številnih manifestacijah. Zavedali so se, kako pomembno je, da pritegnejo medijsko pozornost. Tako so na primer na svojo stran pridobili novinarja TV-programa France 3, ki je prve dni julija nato kot dopisnik celo odšel v Slovenijo. Novinarji pa so prihajali tudi k slovenski maši. Po vseh možnih zvezah so poskušali priti v stik tudi s francoskimi politiki. Poslali so okoli 1000 spomenic in poskušali dobiti možnost, da se z njimi sestanejo. Z ženo sta tako spoznala Pierra Mazeauda, ministra za šport, in poslanca ter strankarskega prvaka Clauda Labbéja.
Ciril Valant se je rodil 1944 na Koroškem v družini, razdeljeni med Avstrijo in Jugoslavijo. Maturiral je na Ravnah, študiral filozofijo, teologijo, logiko in matematiko v Ljubljani, v Rimu, na Dunaju in v Parizu. Leta 1973 je prišel v Pariz. Prav njegova žena Tereza pa je našla hišo, ki je kasneje postala Slovenski dom. V času, ko je bil predsednik društva se je na slovenskih mašah zbiralo po 140 ljudi, pouk materinščine in verouk je obiskovalo 40 otrok, prepevali pa so tudi v pevskem zboru.
Na enem od sestankov, ki so jih v osemdesetih letih organizirali naši izseljenci v Evropi, in sicer v Augsburgu na binkoštnem srečanju, je Valant, kot je sam povedal, zasejal krilatico, ki se je kasneje, v začetkih naše mlade države izkazala za še kako resnično: »Mi Slovenci nimamo lastnih ambasad, zato je vsak Slovenec ambasador.« Verjetno si takrat ni mogel misliti, kako preroške so bili njegove besede. To zavezo je s svojimi dejanji še kako dobro opravičil, ko je s takšno srčnostjo in zagonom aktivno prispeval k nastanku in uveljavitvi samostojne Slovenije. Nekoč je zapisal »Ta zgodba o samostojnosti se ni rodila čez noč.« in če kdo, je gotovo prav on tisti, ki o tem pričuje tudi s svojim življenjem.
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu
Erjavčeva 15
1000 Ljubljana
tel: +386 1 230 80 00
fax: +386 1 230 80 17
E-pošta: urad.slovenci@gov.si
2021 © Vse pravice pridržane.