O spominski slovesnost ob 81. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem na kateri je bila slavnostna govornica Nataša Posel, predsednica Amnesty International Slovenije je zapisala Nataša Predalič iz TV Medvode.

Spominski park Mauthausen pod Ljubeljem, 13. junij 2026 – »Danes smo tukaj ne le v spomin in poklon, temveč tudi v opomin. Danes vemo, da so vzpon nacizma in kmalu zatem holokavst omogočili in podpirali zakoni, institucije, industrija, vlade in mnogi navadni ljudje. A čeprav je mednarodna skupnost po vojni kričala Nikoli več!, je danes človečnost ponovno na preizkušnji,« je bil opomnik letošnje slavnostne govornice, predsednice Amnesty International Slovenije, Nataše Posel. Opomnila je, da je bilo v lanskem letu število vojnih konfliktov po svetu največje po drugi svetovni vojni, večinoma pa to mednarodna skupnost zgolj opazuje, tudi ko prihaja do genocidov in etničnega čiščenja: »In zavračamo, da se je tej podpori pridružila tudi slovenska vlada,« je še dodala. Razloge je iskala v številu avtokratskih ureditev, ki presegajo število demokratičnih držav in posledično avtoritarnih praks, s katerimi oblasti centralizirajo moč in širijo oblast preko meja, med katerimi je izpostavila utišanja kritike s prepovedjo protestov, napade na akterje civilne družbe, novinarje in medije, preplavljanje z dezinformacijami, šibitev osnovnih javnih storitev kot sta zdravstvo in izobraževanje, demoniziranje in iskanje grešnih kozlov v najbolj ranljivih, v manjšinah kot so migranti in Romi, vzpostavljanje strahu in slabitev nadzora nad oblastjo ter uporabo tehnologije in algoritmov, ki v družbenih omrežjih krepijo sovraštvo in delitev: »Žal se je tudi Slovenija v zadnjem mednarodnem merilu znašla na seznamu držav, ki so v procesu slabitve demokracije in drsijo v avtokracijo,« je dodala Posel. Izpostavila je podobnost delovanja politike v Sloveniji, ki sprejema zakone po hitrih in skrajšanih postopkih in izključuje participacijo javnosti ter grozi predstavnikom civilne družbe, ki to izpostavljajo. »Avtoritarni ukrepi vedno koristijo samo eliti moči in kapitala. Ne dvomim pa, da imamo posamezniki, ki zagovarjamo in verjamemo v pravičnost, enakost in dostojanstvo za vse, v svetu večino. Zato mora biti naša naloga, da človečnost, enakost in dostojanstvo za vse postanejo tudi ustavna večina v naši globalni skupnosti, ki bo lahko ščitila naše skupne vrednote. In to velja tudi za Slovenijo,« je dodala Posel in poudarila, da nam je lahko v poduk zgodovina – kakor so se domačini iz Tržiča z dejanji solidarnosti upirali okupaciji in vojni, tako se moramo mi upreti avtoritativnim praksam: »Vsi mi, tukaj, na apelplacu - kamor so vsako jutro poklicali jetnike - in povsod drugod, se moramo počutiti poklicane, da solidarnost in pogum še naprej krepimo. Da še naprej ščitimo javno dobro, ki to solidarnost institucionalizira: svobodo izražanja in neodvisnost medijev, javno zdravstvo in šolstvo, enakost za vse. Ker človečnost mora zmagati.«

Kot vsako leto so se pred slovesnostjo pred spomenikom nekdanjega taboriščnika in arhitekta Borisa Kobeta, ki nosi napis - OBTOŽUJEM - J'ACCUSE, v spomin vsem trpečim v taborišču Ljubelj, s polaganjem vencev poklonili gostje, med njimi predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman, predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja Jani Alič in prejšnji minister za obrambo, tudi nekdanji župan Občine Tržič Borut Sajovic, diplomatski predstavniki tujih držav, katerih državljani so bili deportirani v taborišče Ljubelj ter predstavniki veteranskih, domoljubnih in humanitarnih organizacij.

S slovesnostjo na mestu edinega nacističnega koncentracijskega taborišča pod vodstvom SS-a v Sloveniji se poklanjamo skoraj 2000 žrtvam nacističnega režima, ki so bili prisiljeni v nečloveških razmerah, ob mučenju, stradanju, razčlovečenju, graditi predor. Kljub temu, da je bil namen mučiteljev, da internirance uničijo skozi delo in jih 40 tudi ni preživelo težkih razmer, umrli pa so tudi mnogi, ki so jih zaradi oslabelosti vrnili v matično taborišče Mauthausen, so preživeli zaporniki, več kot 900 jih je bilo, predstavljali nepredstavljivo moč človeškega duha, ki ne bi smela biti nikoli na preizkušnji na tako surov način. Taborišče Ljubelj pa je tudi simbol človečnosti in solidarnosti civilnega prebivalstva. Ti so internirancem na skrivaj dajali hrano in zdravila, njihova pomoč se še danes smatra kot dejanje upora proti sistemu nečlovečnosti in uničevanja, saj so dokazali, da je človekovo dostojanstvo močnejše od nasilja.

Tržičani zato še danes skrbijo za to da spomin na trpljenje, pogum in človečnost ne zbledi. Župan Občine Tržič, Peter Miklič je v pozdravnem nagovoru izpostavil pomembno vlogo spomina in zgodovine: »Brez spomina na zgodovinske dogodke težko prepoznamo kaj se v družbi, v danem trenutku, resnično dogaja. Brez spomina in poznavanja zgodovine in prepoznavanja signalov, ki nas opozarjajo preteklosti res ne moremo popraviti. Lahko pa v sedanjosti, na podlagi preteklosti, ravnamo drugače in tako gradimo lepšo prihodnost.« Se je pa vprašal, kako je lahko tisto za kar so mislili, da ni možno, da se še kdaj ponovi, dejansko spet dogaja, zato čuti vse večjo zaskrbljenost: »Zgodovina ni nevarna samo takrat, ko jo pozabimo, ampak tudi takrat, ko jo začnemo ponastavljati in poenostavljati. Dejanja, ki so vredna obsodbe se skušajo umestiti v nekakšen moralni ali zgodovinski kontekst, ki se opravičuje na podlagi zgrešenih pravnih formulacij ali celo nekakšnih mitov in legend. In nato nepredstavljivo postane mogoče. Žrtve postanejo spet le številke, ki pa v poplavi ostalih informacij že v nekaj minutah potonejo v pozabo.« Dodal je, da je v našem svetu vojna postala mir, svoboda suženjstvo, nevednost pa moč: »In zato namesto obsodbe sledi sprijaznjenost. Sprijaznjenost, da interesi velikih pač prevladajo, vsi ostali pa smo lahko le nemi statisti. In kar je najhuje, to se skuša celo opravičevati. Vendar je vsako iskanje opravičila za zločine neopravičljivo.« Za konec je vzpodbudno dodal, da če verjamemo zgodovini vemo, da na koncu zmagajo dobri, ki potem svet obrnejo v pravo smer: »In to je smer kamor smo zazrti tudi mi. In zato nas ni strah, zato gremo pogumno naprej. Ker smo na pravi strani.«

Danes, ko večine prič medvojnih grozot ni več živih, njihove spomine ohranjajo potomci. Na letošnji slovesnosti je v imenu francoske organizacije Amicale de Mauthausen iz mesta SainteMarie-aux-Mines, ob 60. obletnici pobratenja s Tržičem, spregovorila Catherine Pocheton, hči Baptista Chevallierja, s taboriščno številko 89271, ki je bil kot pripadnik odporniškega gibanja junija 1944 deportiran v Dachau, nato v Mauthausen in zatem v Ljubelj, v blok 3, kjer je bil skupaj s prijateljem Jeanom Mathiujem določen za gradnjo predora. Delila je njegove spomine na silovite klofute, sunke s kopiti puške, udarce s palicami po nogah, o dolgih in izčrpavajočih dnevih dela v predoru, lakoti, poniževanju, žaljivkah. O neskončnih urah na apelplacu, umazaniji in vremenu, ki jim je bodisi žgalo kožo ali pa ledenilo kosti. Povedal ji je, da je bilo vse skrajno, vse je bilo prežeto z nasiljem. Zaporniki so se svojih mučiteljev bali in jih prezirali, saj so bili poosebljenje zla, brez mask in kapuc, a zvesto v službi nacističnega režima: »16. maja 1945 se je na apelplacu osrednjega taborišča zbrala množica deportirancev. Predstavnik vsakega naroda je v svojem jeziku prebral Mauthausensko prisego: "Le svet, zgrajen na novih temeljih pravičnosti, lahko prinese mirno sodelovanje med državami in narodi. (…) Nikoli ne bomo pozabili velikih žrtev vseh narodov, iz katerih se je rodil ta novi svet." Pa vendar so mučitelji, tirani in drugi plenilci še vedno med nami. Še vedno skušajo vsiljevati svojo voljo in slavijo svojo moč,« je poudarila Catherine Pocheton ter dodala, da odpor še živi: »To je boj žensk, otrok in moških, ki se – včasih le z malo sredstvi – še vedno in vedno znova upirajo barbarstvu in tiraniji ter se borijo za svoboden, solidaren in pravičen svet, za svet, ki ljudem zagotavlja dostojanstvo in mir. Upajmo vsi skupaj, da bomo nekoč v vseh jezikih sveta končno lahko izgovarjali besedi: Mir in svoboda.«

Zbrane goste je pozdravil tudi predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman. Zveza s svojim delovanjem ohranja spomin na odpor proti okupatorju, preko Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pa daje glas tudi civilnim žrtvam, katerih trpljenje nas opominja na pomen miru, človekovih pravic in dostojanstva. Marijan Križman je v svojem govoru izpostavil pomanjkanje dobrih voditeljev, namesto katerih svetu danes vladajo samo tisti, ki jih zanima kapital ter njihove funkcije in vse kar jim te funkcije prinesejo, posledično pa so tudi ošabni, ukazovalni in polni drugih skrajnih lastnosti. Poudaril je, da Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije zavrača odpiranje vrat Izraelu: »To morate vedet, pa naj se kdorkoli na glavo postavi, ampak genocidnim ljudem, tistim, ki so zločine dejansko povzročili, se jim dobrikat in se delati tako kot da se ni nič zgodilo, to nas zelo, zelo skrbi.« Poudaril je, da gojijo vse vrednote narodnoosvobodilnega boja, ki niso boj in ubijanje, ampak čast, tovarištvo in poštenost. In pomanjkanje teh je tisto kar jih skrbi v trenutku, ko po svetu divja več kot 60 vojn: »Ne pozabimo na žrtve, ne pozabimo na trpljenje, ne pozabimo na svojo zgodovino. Zato, da ne bomo zašli v bodočnosti, da ne bomo vedeli od kod prihajamo in kam gremo. Naš cilj je, da se spominjamo, da so vojne zavržne, vojne so trpljenje.« Poudaril je kako spoštljiv odnos do ohranjanja spominov ima nemška veleposlanica in jo izpostavil kot upanje, da prek prijateljstva lahko ustvarjamo boljši in lepši svet za vse: »Svet se vrti, kot je rekel župan, okrog dobrih ljudi. Še več jih mora biti in večkrat morajo priti na oblast, zato da bodo odprli okno napredka, demokracije in vsega tistega kar si ljudje želimo.«

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije se je ob tokratni priložnosti s podelitvijo Zlate plakete ZZB NOB Slovenije zahvalila Juretu Jerkiču, predsedniku Združenja borcev NOB Tržič, ki s svojo zavzetostjo skrbi ne le za ta pomemben prostor spomina pod Ljubeljem, temveč tudi za ohranjanje zgodovinskega izročila in spoštovanja do preteklosti v teh čudovitih krajih pod Karavankami.

Scenarij slovesnosti je napisal Iztok Pipan, prireditev pa so soorganizirali Občina Tržič, Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in Tržiški muzej ob pomoči domačih gasilcev in tehnične ekipe Televizije Medvode. Kulturni program na letošnji slovesnosti so sooblikovali Orkester klarinetov Slovenske vojske in trobilna zasedba Slovenske vojske, učenke in učenci Osnovne šole Bistrica Hana Muratović, Evita Švab, Vasja Zalokar, Mica Škufca, Gal Perko, Mila Rakovec, Lara Komac ter učiteljica Iris Zavelcina, čelistka Ajda Roblek, klarinetistka Neva Peternej, mentorja Robert Bonet in Nika Peternelj ter spremljevalki na klaviaturah Tsarina Marinkova Krajnčan, pevcaTeja Poljanšek in Tomaž Štular ter kitarist Marko Mozetič, igralka Anica Horvat, slovesnost je povezovala Maja Tekavec.