Pesmi, imenovane “popotnice”, ker so se širile iz vasi v vas, predstavljajo bistvo koncerta. Med tem “potovanjem” so jim izvajalci spreminjali note, melodije in besedilo, kar je vplivalo na glasbo in ustvarilo izjemno bogato glasbeno dediščino, ki jo najdemo v slovenski kulturi.

To so poslušalci spoznali ob pesmi, ki jo je zapel oktet, “Stoji hartelc zahrajen”, in ki vključuje dele pesmi “Rasti, rasti, rožmarin”, ki se je skozi čas razvijala. Po besedah dirigenta: “Različica, ki jo vsi poznamo, ima žalostni značaj, kar je očitno v drugi kitici. Našel sem številne različice besedila, vse s tem žalostnim tonom. Zanimivo pa je, da v dolini Zilja ta značaj izgubi in se spremeni v ljubezensko pesem. Enako se dogaja z melodijo; skozi potovanje se spreminja in v Zilji dobimo drugačno, tirolsko melodijo.”

Zbor je nato izvedel znane pesmi, kot sta “Zrejlo je žito” in “Regiment po cesti gre”, ter priredbo “En hribček bom kupil” Marka Bajuka, pomembne osebnosti Slovenskega doma v Mendozi, ki je bil deležen posebnega poklona za svoje delo kot zbiralec in prirejevalec slovenske ljudske glasbe. Dr. Bosquet je ob tej pesmi razložil njen pomen: “Pesem govori o pevčevi želji, da bi kupil majhen hribček z vinogradom, ki bi rodil bogato trto za izdelavo sladkega vina. Piti želi vino in povabiti prijatelje, da bi ga uživali skupaj.” Pojasnil je tudi njen izvor in proces “folklorizacije”, kjer pesem postane tako priljubljena, da ljudje pozabijo njenega avtorja.

Dodal je: “Besedilo, ki ga poznamo, pripisujemo Antonu Martinu Slomšku, vendar ni povsem njegovo. Slomšek je prilagodil besedilo, ki je bilo delo Radovana. Ko je Slomšek pesem prilagodil, je bila ta že obravnavana kot ljudska.”

Zbor je izvedel tudi druge znane pesmi, kot so “Čej so tiste st’zice”, “Dajte, dajte” in “Venci beili”, ter manj znane pesmi, kot sta “Ta drum’lca je zvomlana”, ki govori o ljubezni in “magičnem” glasbilu, in “Vöra bije, sunce mi zahaja”, ki se dotika teme izseljevanja.

Za zaključek je dr. Bosquet združil oktet in zbor, ki sta skupaj zapela pesem “Jnjen čeua jti gna”, priredbo Pavleta Merkuja, ki izvira iz Rezije, doline v Italiji, znane kot najbolj zahodno območje s slovansko kulturo. Ta izbor je požel bučen aplavz občinstva, ki je ob koncu čustvenega dogodka čestitalo vsem nastopajočim.Koncert “Duh Slovenske Glasbe” ni bil le glasbeni dogodek, temveč tudi globoko obujanje pomena ohranjanja tradicij, ki predstavljajo dušo naroda.