Lepega poletnega večera, 7. julija 1991, je bil na vrtu za hišo Antoona Oostinga in njegove žene Slovenke Lidije v kraju Nieuwegein na Nizozemskem ustanovljen Komite za priznanje Slovenije. Komite si je kot temeljno nalogo zadal doseči priznanje slovenske neodvisnosti z vplivanjem na ustrezne institucije, posameznike in družbene skupine na Nizozemskem. Njihova druga naloga je bila vsestransa pomoči Sloveniji, kasneje pa so si prizadevali tudi za navezovanje gospodarskih stikov med slovenskimi in nizozemskimi podjetji ter jim zagotavljali pomoč pri vstopu na nizozemski trg.
Ustanovitelji so bili: Jos Aretz, Bert Sikkens, Stanislav Blažič, Alenka Huiskens-Mastnak, Pavel Iskra, Frank van Krevel, Lidija in Antoon Oosting, Lidija in Johan de Weiss, Jerca Van Eijck-Zupan ter Breda Sikkens. V naslednjih mesecih se jim je pridružilo še veliko tistih, ki so želeli pomagati mladi državi na poti v samostojnost, tako je v začetku novembra 1991 Komite imel že 63 registriranih članov. Prvi predsednik je postal potomec prvih slovenskih priseljencev v južnem Limburgu Frank van Krevel, podpredsednik Stanislav Blažič, sekretarka Lidija Oosting in blagajničarka Margreet Iskra. Jos Aretz je bil zadolžen za kulturne izmenjave, Pavel Iskra in Antoon Oosting pa sta bila zadolžena za stike z mediji. Naloga Brede Sikkens je bila vzpostavitev stikov z družbenimi organizacijami v Sloveniji.
Takoj so začeli z delom. Že 10. julija so se dobili v Utrechtu, kjer so do pozne noči oblikovali peticijo, ki jo je naslednji dan delegacija Komiteja predala parlamentarni komisiji za zunanje zadeve. Ta dan so izkoristili tudi za pogovore s predstavniki štirih najpomembnejših poslanskih skupin z namenom, da bi jih prepričali o nujnosti hitrega priznanja. Delegacija Komiteja je zvečer prisostvovala še sestanku parlamentarne komisije in po koncu sestanka opozorila ministra Van den Broeka na njegove za Slovenijo neugodne izjave. Peticijo z dodatnimi informacijami so raznosili tudi po vseh parlamentarnih redakcijah v Haagu. O njihovem delu je že 29. julija 1991 poročal časnik Haagsche Courant.
Antoon Oosting je zapisal: »Glavna zadeva pa je bila karseda hitro popraviti podobo slovenskega osamosvajanja v medijih in politiki.« Nizozemski novinarji namreč niso zares poznali razmer v Sloveniji. Novinarji in politiki so slovensko željo po neodvisnosti na začetku namreč opisovali kot »upor maščevalnih nacionalistov«. Gotovo je neko dodatno težo nosilo tudi dejstvo, da je bila prav Nizozemska takrat tista, ki je predsedovala takratni Evropski skupnosti, ki si ni želela zapletov.

Nekateri člani so kljub napetim razmeram odšli v Slovenijo in tam navezovali stike, drugi so ostali na Nizozemskem in se poskušali povezati z mediji. Pri tem so bili precej uspešni, saj so bili različni članki objavljeni v številnih odmevnih nizozemskih časopisih, med drugim v enem izmed njih celo intervju s tedanjim slovenskim ministrom za zunanje zadeve Dimitrijem Ruplom. Bili so v rednem stiku s slovenskim zunanjim ministrstvom, pošiljali so jim prevode člankov, prav tako so odgovarjali na članke v nizozemskih medijih, ki niso bili naklonjeni slovenski osamosvojitvi. Vzpostavili so kontakt s slovensko Karitas in jim pomagali z zbiranjem zdravil, zdravstvenih pripomočkov in celo bolniških postelj. Medsebojne stike so navezali tudi na področju mladinskih organizacij. Pri nizozemski avto-moto zvezi so se potegovali, da razglasijo Slovenijo kot varno turistično deželo.
Uspelo jim je urediti srečanjeslovenske parlamentarne delegacije z nizozemskimi parlamentarci, o čemer so precej poročali tudi mediji. RTL je 4. septembra predvajal obsežno reportažo, ki je bila posvečena prav obisku slovenske delegacije.
Konec oktobra 1991 je tudi na Nizozemskem začelo dozorevati spoznanje o nujnosti priznanja Slovenije, zato je Komite aktivnosti lahko preusmeril na ekonomsko področje in na pomoč številnim hrvaškim beguncem, ki so se zatekli v Slovenijo. Humanitarna delovna skupina Komiteja je vzpostavila stike z Rdečim križem Slovenije in slovensko Karitas ter jih povezala z nizozemskimi organizacijami. Predsednik Frank van Krevel in Stanislav Blažič pa sta obiskala Slovenijo, kjer sta imela sestanke na več ministrstvih in družbenih organizacijah z namenom, da raziščeta, kako bi Komite še lahko pomagal.
15. januarja 1992, uradno 23. januarja, je Nizozemska priznala Slovenijo kot samostojno državo. S tem je bil cilj Komiteja dosežen. Zato se je preimenoval v Združenje prijateljev Slovenije, ki še danes zelo uspešno povezuje slovenske zdomce in Nizozemce. Za njihov prispevek pri seznanjanju nizozemske splošne in politične javnosti na poti Republike Slovenije k njenemu mednarodnemu priznanju so člani Komiteja za priznanje Republike Slovenije leta 2011 prejeli red za zasluge, ki ga podeljuje predsednik Republike Slovenije.
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu
Erjavčeva 15
1000 Ljubljana
tel: +386 1 230 80 00
fax: +386 1 230 80 17
E-pošta: urad.slovenci@gov.si
2020 © Vse pravice pridržane.