Na Evropskih šolah v Haagu in Bergnu je slovenščina redni predmet, kot materinščina slovenskih šolarjev. Za druge otroke in odrasle, ki se želijo učiti slovenskega jezika, je v Haagu že vrsto let dodatni pouk slovenščine. Na kulturnih proslavah Združenja prijateljev Slovenije na Nizozemskem imamo priložnost spoznati in slišati, kaj so se že naučili. Letos je tudi na učenje slovenščine vplivala korona. Kako? 

Evropska šola v Haagu – primarna stopnja

Učiteljica Danica Novosel ima na Evropski šoli v Haagu 12 učencev – šest na predšolski in šest na primarni stopnji. Tako sporoča: “Zelo sem vesela, da smo dobili novo učilnico za pouk slovenščine. Je prostorna, svetla, opremljena z računalnikom, s telefonom in s sodobno e-tablo. Več prostora bo posebej dobrodošlo v predšolski skupini, saj je letos v njej kar šest učencev. Po nekajmesečnem delu na daljavo pouk spet v celoti poteka v razredu, po ustaljenem urniku. Seveda pa ob upoštevanju varnostnih navodil za preprečevanje okužbe s koronavirusom (večkratno temeljito umivanje rok, razkuževanje površin, upoštevanje medsebojne razdalje 1,5 metra ...).”

Evropska šola – sekundarna stopnja

Na sekundarni stopnji v Haagu in na Evropski šoli v Bergnu poučuje Katja Sečen. Med drugimi svoje 'koronskih' izkušnje opisuje njena učenka Zoja iz Haaga: “ Ko se je marca po Nizozemski urno širila korona, je občina razglasila, da bodo zaradi preveč okužb zaprli šole. Jaz sem bila že teden dni doma, ker je bil moj ati v stiku z okuženo osebo. Nismo bili presenečeni, ker so se številke hitro višale in so bile vse bolnice polne. Ko smo se začeli učiti od doma, smo imeli enkrat na teden Zoom pogovor z razredničarko ter neskončno dela in nalog. Ko smo se končno navadili na tak sistem, so se majske počitnice začele in šola končala. Ko smo ponovno začeli s šolo, se je šolski sistem spet zamenjal! Tokrat smo v šolo hodili 2 dni na teden in preostalo delali od doma. Imeli smo tudi nadomestnega učitelja, ki ni skoraj ničesar vedel. Nisem hodila v šolo ob enakih dnevih kot večina mojih prijateljev in mi je bilo zato zelo dolgčas. Slovenščino smo imeli preko Zooma, ampak nismo veliko počeli, ker smo imeli samo eno uro časa in ogromno stvari za narediti. Veliko smo se pogovarjali in zelo malo pisali in delali. Ker smo imeli tako veliko drugih domačih nalog, se mi slovenščina ni zdela tako pomembna. Ko pa sva z Vidom skupaj začela slovenščino v srednji šoli, pa mi je bilo zelo žal, da je nisem nič vadila. Pozabila sem, kako sklanjati in vse vrste pridevnikov in samostalnikov. K sreči sem se kar hitro naučila vse znova in se zdaj že učimo novih stvari.”

Dopolnilni pouk slovenščine v Haagu

Tako pa učiteljica Neja Morato Štucin poroča o njihovem doživljanju pouka v času korone: “Ah tale virus, tako majhna stvar, ki je posegla v naša življenja in povzročila tako velike spremembe v našem vsakdanu. Toda naš Dopolnilni pouk slovenščine v Haagu kljubuje tudi koroni. V marcu, ko so se zaprla vrata večine izobraževalnih ustanov, je svoja vrata zaprl tudi Couvehuis, četrtni center, kjer gostuje dopolnilni pouk slovenščine. Naše tedensko druženje smo kar takoj preselili na splet, kjer smo v Googlovi učilnici v kombinaciji z Zoom učenjem nadaljevali naše druženje. Seveda pa virtualno druženje ni tako prijetno, kot če se lahko srečamo in si pogledamo v oči. Prav za konec šolskega leta nam je vendarle uspelo, da smo se spet videli tudi v živo in si zaželeli prijetne poletne počitnice.