Omenili smo tudi ostale fenomalne slovenske športnike, med drugim svetovno znane košarkarje, nogometaše, hokejiste, kolesarje, plezalce na Mount Everest, kar 18 jih je bilo, in tudi znanstvenike, saj je raketni inženir slovenske krvi Herman Potočnik Noordung pred več kot 100 leti naredil natančne načrte vožnje po vesolju, ki so bili mnogo kasneje najprej posvojeni s strani Nase in so po vsej verjetnosti pomagali tudi bilijonarju Elonu Musku pri njegovih vesoljskih podvigih. Omenili smo tudi drugega kanclerja nemško-pruskega imperija, po imenu Leo von Caprivi, in povezavo med njim in priključitvijo 500 kilometrov dolgega in okoli 60 km širokega pasu zemlje med Botswano in Angolo k takratni nemški koloniji Jugozahodni Afriki, ki se od leta 1990 imenuje Namibija. Omenjeno priklučeno ozemlje se danes imenuje Caprivi strip, torej prav po priimku tega cesarja slovenske krvi. Gospod Caprivi se je originalno pisal Kopriva, in kasneje preimenoval v Caprivi, del njegovega izvora pa sega v vas Koprivnik na Dolenjskem.
Mnogim malo znano je tudi dejstvo, da je današnji nacionalni simbol Nambije, roža welvitschia, imenovana po avstrijskem botaniku s slovenskimi koreninami, raziskovalcu Friedrichu Welvitsch-u, ki je prvi odkril to posebno fosilno rastlino v najstarejši puščavi na svetu, Namib. Ugotovili smo tudi dejstvo, da je Slovenija za razliko od mnogih velikih in tudi manjših evropskih držav, ena redkih, ki nikoli ni imela svoje kolonije nikjer po svetu in je tudi dandanes nima, na kar smo nekako ponosni, saj gre za gre za nekakšno osnovno človeško etiko. Ponosni smo na svojo državo, na katere ozemlju Slovenci živimo praktično brez premikov že več kot 1000 let. Zato slavimo najbolj prav 25. junij 1991 in dan državnosti Slovenije, ki je stara komaj dobrih 32 let.
Pred mikrofon je stopil častni konzul Prieur du Plessis, sedaj že kakšno leto naturalizirani Slovenec po potnem listu, in nam povedal svojo duhovito zgodbo, kako je pred leti odkril Slovenijo, ko je iskal mini Prago. Z ženo Isabel Verwey, igralko in TV voditeljico, ki se je prav tako udeležila našega srečanja, sta pred leti v Sloveniji posnela obsežen in zanimiv dokumentarni film o Sloveniji, ki je preveden poleg angleščine tudi v najmlajši jezik na svetu, afrikanščino (Afrikaans).
Na koncu je tudi Franc, najstarejši med nami, stopil pred mikrofon in povedal zadnjo kitico slovenske himne: Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Za glavno jed smo imeli italijanske specialitete in se spomnili, da so bili špageti pripeljani v Italijo iz Kitajske prav preko slovenskega ozemlja in so zato deloma tudi naša specialiteta. Poiskusili smo več vrst vina in oljčnega olja, pridelanega na tukajšnji farmi. Med belimi vini je slavil unikatni Vermentino, med rdečimi pa nam je bil najbližje Shiraz. Nad oljčnimi olji je bil najbolj navdušen kitarist Julio, ki je izbral svojega definitivnega zmagovalca, Frantoio Unfiltered.
Med predvajano glasbo smo poslušali naslednje slovenske glasbene avtorje-izvajalce: Ditka, Rok Golob, Aleksander Mežek, Andrej Šifrer, Pepel in kri, Tomaž Domicelj, Faraoni, Klara Jazbec, Perpetuum Jazzile, Hazard, Iztok Mlakar, Marta Zore, Neca Falk, Magnifico, in druge.
Gostje so že na začetku želeli slišati tudi mojo zgodbo. Povedal sem, da sem v Cape Town prispel tako, da sem Afriko prečil z japonskim enduro motorjem nekje od Ekvatorja navzdol po vzhodni strani in kasneje parkiral pri Prieur-ju Du Plessisu, častnemu konzulu Slovenije, v Durbanvillu 30 km izven Cape Towna, nakar sem se moral vrniti in premakniti motor, ko se je Prieur selil čez nekaj mesecev. Med vrnitvijo, ki se je spremenila v daljši postanek, sem izkoristil priložnost za ugoden nakup manjše nepremičnine v strogem centru tega čudovitega mesta, ki je v naslednjih letih postala moj dom. Delovni urnik 8 - 17 v Evropi sem zamenjal za “upokojitev brez pokojnine”, z občasnim delom v turizmu in filmski industriji. Velik del mojega udejstvovanja je tudi volunterski. Med drugim sem pomagal pri naravnih nesrečah, kot je bil ciklon v Mozambiku in pri pogozdovanjih v Zambiji in festivalih okoljevarstvene akcije v Južni Afriki, česar nisem uspel omeniti na našem srečanju zaradi že tako več kot dovolj informacij.
