- V preteklem letu sta se pridružila Ansamblu Saša Avsenika. Kako je prišlo do vašega sodelovanja? Se vama je zdaj življenje, kaj spremenilo? Kaj vama to pomeni?
Denis: Na internetu sem videl, da išče ansambel novega trobentača. Sam sem bil nekako neodločen, nisem vedel, če bom temu kos, saj sem po koncu delovanja z ansamblom Domači zvoki (kjer sva igrala skupaj s Tommyjem) popolnoma prenehal delovati v narodnozabavnih krogih in se posvetil klasiki. V tistem obdobju sem že sodeloval z orkestrom Tržaške opere in nisem vedel, če bom temu kos. Ampak sem vedel, da se bom kesal, da če se ne bom vsaj poskusil pomeriti s tem izzivom. Po praktično petih krogih zelo zahtevne avdicije, so se fantje odločili zame, kar me je presenetilo, a hkrati seveda neizmerno razveselilo. Življenje se mi je v tem letu spremenilo, ampak žal ne le zaradi ansambla. Pandemija je seveda največji dogodek tega leta, kar je močno vplivalo na delovanje ansambla. Žal nisem okusil polno delovanje, mogoče le za kratek čas letos poleti. Ampak upam, da bo tega kmalu konec, kar bo seveda pomenilo, da se lahko muzikantje vrnemo na odre, ki so naš naravni habitat.
Že ko sem bil majhen, se so v očetovem avtomobilu nenehno vrtele plošče Ansambla Bratov Avsenik, Alpskega Kvinteta in Lojzeta Slaka. Nenazadnje sem izbral prav trobento, ker je bila del te glasbene zvrsti. Prva pesem, ki sem se jo naučil na trobento pa je bila Avsenikova »Superavtomat«. Pridružiti se izvrstnim glasbenikom, ki sestavljajo ta ansambel, je bila uresničitev tistih sanj, ki sem jih imel kot otrok, ko sem začel igrati v svojem prvem ansamblu. Hkrati pa sem se takoj zavedal velike teže, ki jo predstavlja nastopanje pod imenom »Avsenik«. To je privilegij in velika odgovornost.
Tommy: Do sodelovanja z ansamblom Saša Avsenika je prišlo preko treh krogov avdicij za katere sem izvedel na Facebooku. Odločil sem se namreč, da bom poskusil, saj mi ta glasba veliko pomeni, ker jo poslušam že od malih nog. Mislim, da se mi je precej splačalo poskusiti, saj sem zmagal avdicije in postal član ansambla. S tem sem uresničil svoje sanje, ki sem jih imel kakšno leto nazaj. To seveda pomeni veliko zadoščenje. Življenje se pač mora malo spremeniti, ker smo veliko več časa od doma. Ni pa tako drastična sprememba.
- Nam lahko na kratko predstavita svojo glasbeno pot.
Denis: Z igranjem trobente sem pričel pri 12ih letih pod mentorstvom Zorana Lupinca. Kmalu zatem sem začel sodelovati v vaški godbi, nato še v narodnozabavnem ansamblu Domači Zvoki s Tommyjem. Kasneje sem se odločil, da bom svojo glasbeno pot nadaljeval na konservatoriju v Trstu, kjer sem z najvišjo oceno opravil magisterij klasične trobente. Preden sem se pridružil Ansamblu Saša Avsenika, sem dve leti sodeloval z različnimi simfoničnimi in opernimi orkestri po Evropi, nazadnje s tržaškim »Verdijem«.
Tommy: Ko sem bil v vrtcu sem začel z igranjem »frajtonerce« pri prof. Zoranu Lupincu. Po nekaj letih sem se naveličal in se za nekaj let popolnoma oddaljil od glasbe. Nato sem se kar naenkrat spomnil, da bi lahko spet začel z glasbo. Začel sem raziskovati in kot samouk igrati vse možne instrumente, nakar sem se odločil za študij klarineta. Začel sem se učiti branja not in se pripravljati na vstopne izpite na akademski ravni. Sprejeli so me v Tržaški konzervatorij (kar je ekvivalentno vaši Akademiji za glasbo), kjer sem lani zaključil triletni študij. Trenutno pa delam na tem, da zaključim še dvoletni magistrski študij.
- Ansambel bratov Avsenik je v preteklosti gostoval tudi pri Slovencih v Italiji, zelo znani so na primer koncerti na Majenci v Dolini pri Trstu. Ali je v skupnosti še prisoten spomin na ta gostovanja?
Denis: Moj star oče in moja stara mama sta večkrat šla poslušati Avsenikove koncerte. Baje sta na njunem prvem plesu plesala tudi Avsenikovo »Rezko« v Svetem Križu pri Trstu. Večkrat sta mi pripovedovala o Avsenikovih koncertih, ki imajo med nekaterimi zamejci zdaj skoraj legendarni status.
Tommy: Drži, koncertov ansambla bratov Avsenik je boli kar nekaj v zamejstvu. Vsi je obiskalo ogromno ljudi. Spomini so seveda še prisotni in vsi starejši, ki so te koncerte obiskali, se zelo radi spominjajo nanje. To je bil glasbeni fenomen, ki je združil tudi naše ljudi, ki so bili v povojnem obdobju mogoče malo skeptični. Obenem pa mislim, da takih masovno obiskanih koncertov ne bo več. Predvsem zaradi vse tehnologije, ki nam ponuja vse možno na vseh področjih, skoraj vedno kar od doma in brezplačno.
