Meseca maja je 63 let delovanja obeležil tudi Slovenski dom Carapachay. Vabljeni, da preberete nekaj utrinkov njihovega praznovanja.

Z združenimi močmi za lepšo prihodnost.

V nedeljo, 14.maja, smo se zbrali, da obhajamo 63. obletnico ustanovitve Karapačajskega doma. Udeležili so se Veleposlanik Republike Slovenije v Argentini, predsedniki krovne organizacije Zedinjene Slovenije in Slovenske kulturne akcije ter predstavniki iz Slovenske vasi, Pristave, San Martina, Slomškovega doma, San Justa, društva Kamen, Bernal in dušnopastirstva. Slavje smo začeli na igrišču z dviganjem zastav ter petjem argentinske in slovenske himne. Nato smo se pomaknili v dvorano, kjer je naš dušni pastir, č.g. Jure Rode, daroval sveto mašo za vse žive in pokojne člane doma. Po maši so vsi navzoči bili deležni medice in slanikov, kot je že običajno pri nas. Kulturni program smo začeli z dobrodošlico v imenu predsednika doma, g. Damijana Ahlina, ki je na kratko orisal začetke doma in še posebno poudaril važnost složnosti. Dobesedno je rekel: “Društvo mora postati DOM in ljudje v njem kot člani ene Velike Družine (z veliko začetnico seveda). To je naše poslanstvo in to ni odvisno samo od vodje, ki je na vrsti, to odvisi od vsakega posameznika. Vabim vas, da pozabimo na vse morebitne neprijetnosti, če jih je sploh kaj bilo, da vsi pomislimo na temeljni trenutek in namero ustanovitve. Prosim vse, da se približate, udeležite -ne samo dejavnosti-, temveč, da se vključite in doživljate to kot del vašega osebnega in našega skupnega življenja, zlasti mlajši. Prepričan sem, da samo z združenimi močmi lahko skupaj gradimo lepšo prihodnost”. 

Zatem je čestital predsednik Zedinjene Slovenije, g. Jurij Komar, na koncu pa še veleposlanik Republike Slovenije v Argentini, g. Alain Brian Bergant, ki je tudi orisal delo veleposlaništva in bodoče načrte. 

Ker je lepo, da domovi med seboj sodelujejo, smo letos prosili priznanega igralca Danija Grbca iz Slovenske vasi, da nam predstavi kratko enodejanko pod naslovom «O škodljivosti tobaka», napisal jo je ruski dramatik Anton Čehov leta 1886. To je kratka zabavna igra, šala iz naključnega predavanja razvita v ironično izpoved o življenju. Kot vedno, se je Dani čudovito izkazal in žel močan aplavz iz strani občinstva. 

Nekaj let nazaj smo se v domu odločili, da bomo vsako leto za obletnico podelili priznanje zaslužnim članom društva. Tokrat je bil na vrsti g. Frido Klemen: bil je učenec naše slovenske šole Josipa Jurčiča in že takrat zelo aktiven, bil je pri skavtih, član mladinske organizacije SFZ, navdušen za odbojko, pel je pri zboru »Mladina«, igral je pri slovenskem inštrumentalnem ansamblu več kot 25 let, na odru se je večkrat izkazal v vseh mogočih vlogah, zadnja leta je pa prevzel vlogo režiserja; je dober kuhar, vesten gospodar in upravitelj bara doma. Predsednik in podpredsednik doma sta mu izročila plaketo v spomin in skromno darilo v zahvalo za vse opravljeno delo v teh letih. 

Tako kot naši predniki, ko so gradili ta dom, z enakimi koraki, z enako ljubeznijo, z enako zavzetostjo, moramo iti naprej tudi mi. Verjeti, žrtvovati, vztrajati, če je treba odpuščati, pogovarjati se…  Dom se ne gradi le zase, temveč za vse in za vsakogar se ga gradi in tako tudi zraste. Med ljudmi; med nami, med današnjimi ljudmi, ki živimo, se pogovarjamo, molimo, pojemo, plešemo in  ljubimo po slovensko. Zato ostanimo Slovenci za vedno, v naporu pomladi!

S pridnimi rokami naredimo, kar moremo. S trmo, ki nam jo v Pogačarju, Rogliču, odbojkarjih in košarkarjih zavida ves svet, z njo vztrajajmo drug ob drugem. Kot je povedal naš predsednik: Pozabimo stare zamere, bodimo složni. Taki, kakršni smo, premagujmo klance in nasprotnike. »Bratje naj držijo skupaj, prvi zakon je v postavi …« 

Po hitri pripravi dvorane smo vse povabili na okusno kosilo. Moramo reči, da smo bili kar zadovoljni z obiskom, saj je bila dvorana polna v celoti in še zunaj je bilo nekaj prijateljev pri mizah, saj je bil prekrasen dan.

Ko so vsi dobili posladek smo jih presenetili z igro: pripravili smo darilo, ki je obsegalo slovenski kulinarični šopek (kranjske klobase, svinjsko ribico, domači kruh, medico in pelinkovac). In kako smo žrebali? Vsak je imel pod krožnikom nalepljeno številko, torej, vsi so jih morali vzdigniti, da so pogledali katero številko so imeli. Članica iz San Martina je imela »ta pravo« in zadela dobitek. Končno smo se zahvalili vsem ki so kuhali, stregli in na splošno pomagali pri izvedbi celotnega slavja.

Moramo povedati, da je bilo ogromno dela vloženega v organizacijo obletnice: pripravljanja, barvanja, urejanja, tiskanja, da ne govorim o kuhanju in pečenju. Vendar vse smo pripravili z ljubeznijo in ponosom in če Bog da, bomo še vztrajali »z združenimi močmi za lepšo prihodnost«. 

A, pa ne pozabite, veseli bomo, če nas boste še kdaj obiskali, saj imamo kar nekaj načrtov za naslednje mesece. Srečno!

V Olavarríi, natančneje na hribu oz. vzpetini Cerro Luciano Fortabat, se je v soboto, 27. maja, otvorila pot »Paseo República de Eslovenia«. Vabljeni k branju prispevka, ki ga je za Svobodno Slovenijo pripravil Rok Fink, lektorirala pa Tjaša Lorbek.

Na istem mestu, kjer je sedaj ta pot, so se bili v dvajsetih letih prejšnjega stoletja naselili slovenski priseljenci, ki so dobili zaposlitev v cementarni Fortabat. Tam so si zgradili skromne hišice, iz katerih so se s časom preseljevali v boljše in počasi zapuščali vzpetino. Še danes je možno opaziti ostanke temeljev teh bajtic.

Program je otvorila in moderirala Gabriela Guzmán – Habjan iz mesta Tandil. Po začetnem pozdravu v slovenščini je seveda nadaljevala v kastiljskem jeziku, povedala o smislu te poti in dogodka, predstavila govornike in prebrala napise na tablah ob kozolcu.

Glavna zanimivost je torej kozolec, sicer umetniško zgrajen, ki naj bi obujal spomin na slovensko pokrajino in predstavljal nekaj izrazito slovenskega. Poleg njega na vsaki strani stojita tabli, na katerih so na kratko opisani poselitev tega kraja, priimki prvih slovenskih prebivalcev ter kaj je sploh kozolec in za kaj se uporablja. Delo so naročili pri lokalnem mizarju, za dizajn pa so odgovorni sami člani društva Kamen, v glavnem njihov podpredsednik Alberto Zajc.

Sopranistka Sofia Škele je v slovenski narodni noši zapela argentinsko in slovensko himno, medtem ko so dvigali zastavi, za njo pa so stali kot kulisa folklorni plesalci Hladnikovega doma prav tako v nošah.

Sledili so govori, najprej predsednika društva Kamen Roberta Daniela Colomba Yanzekovicha, nato podsekretarja vlade občine Olavarría Emilia Vitaleja in na koncu še slovenskega veleposlanika Alaina Briana Berganta.

Veleposlanik, podsekretar in občinski delegat Gabriel Suburu so potem odkrili tablo z imenom poti, duhovnik (Fray) Pablo Bajuk pa je blagoslovil prostor – križ na začetku je izgovoril v slovenščini.

Navzoči so bili razni funkcionarji, tako občinski kot provincialni, poleg že omenjenih še Cesar Bournot (direktor »delegaciones del Partido de Olavarría«), Cecilia Krivocher (predsednica »Honorable Concejo Deliberante de la Municipalidad de Olavarría«), Laura Sequeira in druge osebnosti (»Relaciones con la Comunidad de la Municipalidad de Olavarría«) ter Manuela Hoya (direktorica »Dirección de Migraciones y Colectividades de la Provincia de Buenos Aires«). Vsakemu posebej so se zahvalili za prisotnost, tako kot tudi predstavnikom društev in drugim obiskovalcem iz slovenske skupnosti (Teresa Morales de Princich iz društva Triglav iz Paranája v Entre Ríosu, plesna skupina Slovenske vasi iz Lanúsa, Mirko Vasle, Marko Vombergar in Andrea Selan iz San Justa, Sonia Tomazin in Gregor Hribar iz Ramos Mejíe, Tjaša Lorbek, Rok Fink, Sofia Škele, Ana Tomsič iz društva Bernal, predstavniki Unión de Colectividades de Tandil in Unión de Colectividades de Olavarría ter seveda člani društva Kamen). Ob zaključku prireditve so vsem omenjenim izročili spominska darila. Posebna zahvala je bila izrečena tudi Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je sofinanciral kozolec.

Sledilo je druženje in dva nastopa v dvorani kluba Loma Negra, kjer so bili na voljo pijača, slani in sladki prigrizki. Na odru je Sofia Škele izvedla tri slovenske samospeve (Geržiničeva Mrak in Pomladno radost ter Krenovo Uspavanko) poleg ene kitice Slovenije v svetu Jožeta Osane z besedilom Marka Kremžarja, plesna skupina iz Lanusa pa je zaplesala tri komade (izbrali so prijetno glasbo, ne ravno najbolj običajno narodno zabavno).

Priimki nekaj takratnih stanovalcev na Cerro Luciano Fortabat:
Žlemberger, Stojnič, Janžekovič, Štular, Mežnaršič, Pezdirc, Vukšinič, Bajuk, Zajc, Žlogar, Golobič, Vrh, Težak, Štavar, Grahk, Oražm, Fatur, Boštjančič, Packi, Pugl, Debeljak, Adamič, Lučič, Janjetič, Videtič, Hervatin, Madovinc, Savor…

Konec maja so se Slovenci iz Mendoze zbrali na tradicionalnem romanju. Vabljeni k branju spodnjega prispevka, ki ga je za tednik Svobodna Slovenija zapisala Karina Ovčjak.

V nedeljo, 21. maja, smo se Slovenci v Mendozi še enkrat zbrali, da z našim tradicionalnim in prisrčnim romanjem počastimo našo nebeško mater Marijo Pomagaj.

Priprava na romanje je začela s posebno devetdnevnico, ki so jo molile družine učencev sobotne slovenske šole Sv. Cirila in Metoda. Ti dnevi so nas spodbujali za premišljevanje in molitev, da smo se bolje pripravili na ta poseben in pomemben dan.

V nedeljo zjutraj smo se začeli počasi zbirati v Parque Benegas, Godoy Cruz. Že zgodaj so prišli otroci, mladi in starejši, in treba je omeniti, da se nam je letos pridružilo čez dvajset narodnih noš, ki so spremljale zelo lepo okrašeno sliko Marije Pomagaj in zastavo blaženega Lojzeta Grozdeta, zavetnika mendoške mladine.

Pred procesijo nas je čakalo še prijetno presenečenje: da bi nas spremljala med romanjem, nam je ga. Anica Štirn Arrigoni prinesla relikvijo sv. Janeza Pavla II, ki so ji jo za ta posebni dan posodili iz cerkve San Juan Maron. Vsi zbrani v procesiji pod mendoškim jesenskim soncen, smo prejeli blagoslov gospoda Janeza Cukjatija, in počasi začeli hoditi proti svetišču Schoenstadt. Med procesijo smo molili sv. rožni venec in peli Marijine pesmi.

Ob prihodu v kapelo smo na glavni oltar postavili podobo Marije Pomagaj, relikvije in zastavo ter se udeležili svete maše.

Nato je prišel čas za počitek, kosilo in družabnost, med tem so se otroci igrali, starejši smo pa malo poklepetali in spominjali starih procesij v različne mendoške kraje.

Spet v procesimo smo nadaljevali pot do kapelice, ki je zgrajena na hribčku. V spremstvu Najsvetejšega in podobe Marije Pomagaj smo molili in peli Mariji v čast. V kapeli smo počastili Najsvetejše, otroci so se pa posebno priporočili in posvetili Devici Mariji; za to so se tudi posebno pripravili med devetdnevnico.

Ko smo se vrnili v glavno cerkev je vsak otrok pred Božjo Mater položil belo rožo, mladina pa šopek belih rož. Sledile so pete litanije in češčenje Najsvetejšega. Po tem obredu je vsaka posvečena družina prejela spomin na ta neprecenljiv dan: sliko Marije Pomagaj.

Slavnostni obred je končal z blagoslovom gospoda Janeza Cukjatija in s čustveno in dragoceno pesmijo »Marija skoz’ življenje«, ki vsakemu Slovencu pride globoko do srca.

Posebna zahvala gre gospodu Janezu Cukjatiju, ki nas je spremljal kot dušni pastir čez celi dan, Franciju Šmon, ki je zelo lepo in z velikim čustvom organiziral tako lepo romanje, gospe Ani Štirn, Karini Marušič Šmon za pripravo devetdnevnice ter vsem, ki so se pridružili v narodnih nošah: zakaj ne bi omenila, da že dolgo časa nismo zbrali toliko narodnih noš. Posebna zahvala gre vsem, ki so na eni ali drugi način sodelovali pri Romanju 2023 in vsem, ki so se ga udeležili, da smo skupaj počastili našo drago mater božjo Marijo Pomagaj, našo zavetnico.

Slovenski dom San Martin iz Buenos Airesa v Argentini je konec meseca maja praznoval 63. obletnico. Nekaj utrinkov je strnila Marta JŠ. Vabljeni k branju.

Maj je za Slovence prav poseben mesec. V San Martinu ga vsi nestrpno pričakujemo in se ga veselimo, saj proslavljamo našo obletnico. Letos je bila 63. po vrsti in to v nedeljo, 21. maja 2023, z geslom »Slovenski zvon, domači zvon v duši zveni«.

Zjutraj smo se domačini in obiskovalci zbrali na dvorišču zavoda Presvetega Srca; nato smo odšli v kapelo, kjer je potekala sveta maša za žive in rajne člane Slovenskega doma. Sveto daritev je vodil msgr. Jure Rode, brali so Janez Filipič (uvode v mašne dele), Marjan Boltežar ml., Matjaž Filipič in Katja Filipič; sodelovali so Slovenski pevski zbor San Martín pod vodstvom Ariane Žigart, učenci osnovne šole, ki jih poučuje Lučka Marinček Kastelic ter kitarista Luka Skale in Katja Filipič. Presenetilo nas je lepo število otrok in odraslih v narodnih nošah. 

Prireditev se je nadaljevala v Domu, na dvorišču pod lipama, ob čaju in kavi. Čez nekaj časa je napovedovalec Marjan Boltežar ml. pozdravil vse prisotne in povabil k dviganju zastav ter petju himen. Zvonjenje našega zvona je naznanilo vstop v dvorano: obiskali so nas veleposlanik Republike Slovenije v Argentini g. Alain Brian Bergant, predsednik našega osrednjega društva Zedinjena Slovenija inž. Jure Komar in gospa, Delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini č. g. France Cukjati, predsedniki in zastopniki krajevnih Domov – Društvo Slovenska Pristava, Bine Magister in gospa; Društvo Slovenska vas, Kristina Grbec; Naš Dom San Justo, Marjan Godec in gospa; Slomškov dom Ramos Mejía, Aleksander Kastelic in gospa; Slovenski dom Carapachay, Damijan Ahlin in gospa.  

Pozdravne besede so izrekli predsednik našega Doma Marko Škulj, predsednik Zedinjene Slovenije in veleposlanik Republike Slovenije v Argentini. Naenkrat se oglasi lahko zvonjenje skupaj s posnetimi verzi (glas Victor Leber) pesmi Ivana Malavašiča Pojte, zvonovi. Predvajan je bil videoposnetek s fotografijami življenja v sanmartinskem domu, v ozadju glasba, Naš domači zvon (Čuki, J. Potrebuješ, M. Vozelj); medtem smo člani pevskega zbora prihajali na oder, da bi podali primorsko narodno Pa se sliš’ (prir. K. Pahor) in znano Večernica (G. Ipavec, A. M. Slomšek). 

Spet se oglasi prijetno zvonjenje z verzi Malavašiča. Zatem so učenci slovenske šole zapeli Zvonovi (Oton Župančič, napev Lučka Marinček Kastelic ), Mali zvonček (Mira Voglar) in Zvonček (J. Potrebuješ, B. Grabnar, Čuki in Ribič Pepe), pri kateri so spremljali Lucija Vomberger in Sofia Boltežar s petjem, Katja Filipič in Luka Skale z igranjem kitar; šolarji so vključili tudi plesne korake in gibe. Voditeljica Šole dr. Gregorij Rožman je Nina Pristovnik Díaz, učiteljica petja je Lučka Marinček Kastelic.