Lepega poletnega večera, 7. julija 1991, je bil na vrtu za hišo Antoona Oostinga in njegove žene Slovenke Lidije v kraju Nieuwegein na Nizozemskem ustanovljen Komite za priznanje Slovenije. Komite si je kot temeljno nalogo zadal doseči priznanje slovenske neodvisnosti z vplivanjem na ustrezne institucije, posameznike in družbene skupine na Nizozemskem. Njihova druga naloga je bila vsestransa pomoči Sloveniji, kasneje pa so si prizadevali tudi za navezovanje gospodarskih stikov med slovenskimi in nizozemskimi podjetji ter jim zagotavljali pomoč pri vstopu na nizozemski trg.

Ustanovitelji so bili: Jos Aretz, Bert Sikkens, Stanislav Blažič, Alenka Huiskens-Mastnak, Pavel Iskra, Frank van Krevel, Lidija in Antoon Oosting, Lidija in Johan de Weiss, Jerca Van Eijck-Zupan ter Breda Sikkens. V naslednjih mesecih se jim je pridružilo še veliko tistih, ki so želeli pomagati mladi državi na  poti v samostojnost, tako je v začetku novembra 1991 Komite imel že 63 registriranih članov. Prvi predsednik je postal potomec prvih slovenskih priseljencev v južnem Limburgu Frank van Krevel, podpredsednik Stanislav Blažič, sekretarka Lidija Oosting in blagajničarka Margreet Iskra. Jos Aretz je bil zadolžen za kulturne izmenjave, Pavel Iskra in Antoon Oosting pa sta bila zadolžena za stike z mediji. Naloga Brede Sikkens je bila vzpostavitev stikov z družbenimi organizacijami v Sloveniji.

Takoj so začeli z delom. Že 10. julija so se dobili v Utrechtu, kjer so do pozne noči oblikovali peticijo, ki jo je naslednji dan delegacija Komiteja predala parlamentarni komisiji za zunanje zadeve. Ta dan so izkoristili tudi za pogovore s predstavniki štirih najpomembnejših poslanskih skupin z namenom, da bi jih prepričali o nujnosti hitrega priznanja. Delegacija Komiteja je zvečer prisostvovala še sestanku parlamentarne komisije in po koncu sestanka opozorila ministra Van den Broeka na njegove za Slovenijo neugodne izjave. Peticijo z dodatnimi informacijami so raznosili tudi po vseh parlamentarnih redakcijah v Haagu. O njihovem delu je že 29. julija 1991 poročal časnik Haagsche Courant.

Antoon Oosting je zapisal: »Glavna zadeva pa je bila karseda hitro popraviti podobo slovenskega osamosvajanja v medijih in politiki.«  Nizozemski novinarji namreč niso zares poznali razmer v Sloveniji. Novinarji in politiki so slovensko željo po neodvisnosti na začetku namreč opisovali kot »upor maščevalnih nacionalistov«. Gotovo je neko dodatno težo nosilo tudi dejstvo, da je bila prav Nizozemska takrat tista, ki je predsedovala takratni Evropski skupnosti, ki si ni želela zapletov.