Danes, 11. avgusta, mineva 105 let od rojstva Alekse Ivanc Olivieri, akademske slikarke, grafičarke, restavratorke in kopistke srednjeveških fresk, ki je večina svojega življenja preživela v tujini. Ivanc Olivierijeva sodi med pomembne slovenske slikarke, žal pa je njeno delo v Sloveniji skorajda neznano.

Aleksa Ivanc Olivieri je bila rojena leta 1916 v Ljubljani. Že pred drugo svetovno vojno in med njo je obiskovala risarske tečaje pri priznanih slovenskih slikarjih,  nato pa je leta 1950 tudi diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter se specializirala iz restavratorstva. Svojo prvo razstavo je pripravila že leto pozneje. Še posebej so jo pritegnile srednjeveške freske, njena kopija Svetih treh kraljev iz Mač je gostovala v vseh evropskih glavnih mestih. Leto dni po svoji prvi samostojni razstavi, je po obisku beneškega bienala ostala v tujini in si tako zaprla vrata za vrnitev domov.

Njena življenjska pot jo je vodila po številnih evropskih državah kot tudi po Afriki. V Rimu se je dve leti izpopolnjevala v slikarstvu in grafiki, opremila je nekaj knjig,  s svojimi deli pa je sodelovala tudi na prvi razstavi slovenske izseljenske grafike v Buenos Airesu. Ustvarjala in razstavljala je v Benetkah, Rimu, Sardiniji, Parizu, Provansi, Španiji, Maroku ter Alžiriji (kjer je nastal njen  izjemen Berberski ciklus).  Sodelovala je na skupinski razstavi sodobne slovenske umetnosti leta 1964 v New Yorku ter leto pozneje v Washingtonu. Ustalila se je na Korziki, v kraju Ile Rouse pri Calviju.

Njeno prvo razstavo po odhodu iz domovine v petdesetih letih je leta 1996 v Zavodu Svetega Stanislava organiziralo Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Je tudi avtorica Križevega pota v cerkvi v Doberdobu.

Umetnostni zgodovinar Ivan Sedej, ki jo je imenoval tudi “poetesa mediteranske klenosti in trpke monumentalnosti”, je o njej zapisal: » Ta slikarka bo prej ali slej dobila zasluženo mesto na našem umetnostnem Olimpu... Njeno slikarstvo je tako močno, ona pa tako zanimiva osebnost, da bomo morali upoštevati njen opus pri vsakem poštenem pregledu slovenskega likovnega ustvarjanja.« Njeno delo je v posebni študiji visoko ovrednotil tudi profesor na ALU Marjan Tršar.

Aleksa Ivanc Olivieri je kljub fizični oddaljenosti ohranila ljubezen do svojih rodnih krajev: »Domovina ostaja zame vedno ista: nenadomestljiva, neskončna in do zadnjega najdražja. Samo slikarski poklic me je žgal in gnal v svet. Pa v vseh teh dolgih letih ni bilo dneva, da ne bi pogrešala doma in domovine… To je čustvena stran. Objektivno pa imam vendarle zadoščenje, da je moje slikarstvo pozitiven rezultat resnega in silnega dela. Želim, da bi to moje delo in izkustvo obogatilo domovino«.   

Za večno se je poslovila 11. junija 2010, njen opus pa bo večno glasnik njenega izrednega talenta in čuta.