Zvone Kokalj je bil ustanovitelj in dolgoletni predsednik slovenskega kulturno prosvetnega društva Lastovka v Ingolstadtu. Spomnijo se ga kot velikega borca za slovenstvo, ki se je predvsem zavzemal za slovensko mladino. Poskrbel je, da se je v društvenih prostorih odvijala mala šola, urejal je glasilo društva, organiziral kulturne prireditve na katerih so nastopali od Planšarjev, Poldeta Bibica, Ota Pestnerja, vse do Lojzeta Slaka.

Kokalj si je še pred plebiscitom prizadeval za pravico do samoodločbe vsakega naroda in pojasnil da morajo biti v svobodni, demokratični in moderni državi človeške pravice zapisane v ustavi, predvsem pa upoštevane. Prepričan je bil, da slovenski narod ne bo preživel, če se Slovenija ne osamosvoji. Približno tako je decembra 1990 napisal takratnemu nemškemu zunanjemu ministru Genscherju. Kasneje pa je Kokalj prvič v življenju sedel na letalo za Ljubljano, da je lahko glasoval na plebiscitu.

Junija leta 1991 je Kokalj  v društevih prostorih pomagal pri pripravi besedil za protestno demonstracijo v Ingolstadu. Društvo Lastovka katoliška župnija sta skupaj organizirali demonstracijo zaradi napada jugoslovanske vojske na Slovenijo. Protestnega shoda se je 1. julija 1991 udeležilo več kot 500 ljudi med njimi tudi takratni nadžupan mesta Ingolstadt, kjer je javno priznal samostojno Slovenijo. Slovenska župnija in društvo Lastovka sta organizirali tudi obsežno pomoč žrtvam sovražne agresije, ki je potekala v okviru mednarodne organizacije Karitas.

Na prošnjo Generalnega konzulata RS v Münchnu so našli kar nekaj dokumentov društva iz časa osamosvojitve Slovenije. Januarja 1991 se je Milan Kučan v pismu zahvalil Zvonetu in članom Lastovke za spodbudne besede in dobre želje ob uspelem slovenskem plebiscitu. Zapisal je » Posebej nas veseli, da nas Slovenci, ki živite zunaj meja naše matične domovine, tako zavzeto podpirate v prizadevanjih za uresničitev plebiscitarnih odločitev po uveljavitvi polne narodne in državne suverenosti Republike Slovenije.« Med dokumenti je tudi zahvalno pismo bavarskemu ministrskemu predsedniku Streiblu za angažiranost pri mednarodnem priznanju slovenske samostojnosti in pisma v domovino takratnemu ministru za zunanje zadeve Dimitriju Ruplu.

V spomin na njegovo delo za dobrobit Slovencev je njegova žena, Ladislava Kokalj, zapisala, da je imel ogromno težav pri slovenskih župnikih v Ingolstadtu in Münchenu, saj so ga ožigosali za komunista in udbovca, kar se je preneslo tudi na njegovega delodajalca, ki mu je posledično grozil z odpovedjo delovnega mesta, če ne bo prenehal s takšnimi aktivnostmi. Vendar Zvoneta Kokalja to ni zaustavilo, vendar je nadaljeval svojo pot še naprej. »Narod si bo pisal zgodbo sam, ne frak in ne talar« to je bilo geslo na njegovi spletni strani. Zvone Kokalj se je na izjemen način zavzel za slovenski narod, kot neutruden pravičen in nesebičen borec za pravice ljudi.