6. V preteklem letu sta se pridružila Ansamblu Saša Avsenika. Kako je prišlo do vašega sodelovanja? Se vama je zdaj življenje, kaj spremenilo? Kaj vama to pomeni?

Denis: Na internetu sem videl, da išče ansambel novega trobentača. Sam sem bil nekako neodločen, nisem vedel, če bom temu kos, saj sem po koncu delovanja z ansamblom Domači zvoki (kjer sva igrala skupaj s Tommyjem) popolnoma prenehal delovati v narodnozabavnih krogih in se posvetil klasiki. V tistem obdobju sem že sodeloval z orkestrom Tržaške opere in nisem vedel, če bom temu kos. Ampak sem vedel, da se bom kesal, da če se ne bom vsaj poskusil pomeriti s tem izzivom. Po praktično petih krogih zelo zahtevne avdicije, so se fantje odločili zame, kar me je presenetilo, a hkrati seveda neizmerno razveselilo. Življenje se mi je v tem letu spremenilo, ampak žal ne le zaradi ansambla. Pandemija je seveda največji dogodek tega leta, kar je močno vplivalo na delovanje ansambla. Žal nisem okusil polno delovanje, mogoče le za kratek čas letos poleti. Ampak upam, da bo tega kmalu konec, kar bo seveda pomenilo, da se lahko muzikantje vrnemo na odre, ki so naš naravni habitat.

Že ko sem bil majhen, se so v očetovem avtomobilu nenehno vrtele plošče Ansambla Bratov Avsenik, Alpskega Kvinteta in Lojzeta Slaka. Nenazadnje sem izbral prav trobento, ker je bila del te glasbene zvrsti. Prva pesem, ki sem se jo naučil na trobento pa je bila Avsenikova »Superavtomat«. Pridružiti se izvrstnim glasbenikom, ki sestavljajo ta ansambel, je bila uresničitev tistih sanj, ki sem jih imel kot otrok, ko sem začel igrati v svojem prvem ansamblu. Hkrati pa sem se takoj zavedal velike teže, ki jo predstavlja nastopanje pod imenom »Avsenik«. To je privilegij in velika odgovornost.

Tommy:  Do sodelovanja z ansamblom Saša Avsenika je prišlo preko treh krogov avdicij za katere sem izvedel na Facebooku. Odločil sem se namreč, da bom poskusil, saj mi ta glasba veliko pomeni, ker jo poslušam že od malih nog. Mislim, da se mi je precej splačalo poskusiti, saj sem zmagal avdicije in postal član ansambla. S tem sem uresničil svoje sanje, ki sem jih imel kakšno leto nazaj. To seveda pomeni veliko zadoščenje. Življenje se pač mora malo spremeniti, ker smo veliko več časa od doma. Ni pa tako drastična sprememba.

7. Nam lahko na kratko predstavita svojo glasbeno pot.

Denis: Z igranjem trobente sem pričel pri 12ih letih pod mentorstvom Zorana Lupinca. Kmalu zatem sem začel sodelovati v vaški godbi, nato še v narodnozabavnem ansamblu Domači Zvoki s Tommyjem. Kasneje sem se odločil, da bom svojo glasbeno pot nadaljeval na konservatoriju v Trstu, kjer sem z najvišjo oceno opravil magisterij klasične trobente. Preden sem se pridružil Ansamblu Saša Avsenika, sem dve leti sodeloval z različnimi simfoničnimi in opernimi orkestri po Evropi, nazadnje s tržaškim »Verdijem«.

Tommy:  Ko sem bil v vrtcu sem začel  z igranjem »frajtonerce« pri prof. Zoranu Lupincu. Po nekaj letih sem se naveličal in se za nekaj let popolnoma oddaljil od glasbe. Nato sem se kar naenkrat spomnil, da bi lahko spet začel z glasbo. Začel sem raziskovati in kot samouk igrati vse možne instrumente, nakar sem se odločil za študij klarineta. Začel sem se učiti branja not in se pripravljati na vstopne izpite na akademski ravni. Sprejeli so me v Tržaški konzervatorij (kar je ekvivalentno vaši Akademiji za glasbo), kjer sem lani zaključil triletni študij. Trenutno pa delam na tem, da zaključim še dvoletni magistrski študij.

8. Ansambel bratov Avsenik je v preteklosti gostoval tudi pri Slovencih v Italiji, zelo znani so na primer koncerti na Majenci v Dolini pri Trstu. Ali je v skupnosti še prisoten spomin na ta gostovanja?

Denis: Moj star oče in moja stara mama sta večkrat šla poslušati Avsenikove koncerte. Baje sta na njunem prvem plesu plesala tudi Avsenikovo »Rezko« v Svetem Križu pri Trstu. Večkrat sta mi pripovedovala o Avsenikovih koncertih, ki imajo med nekaterimi zamejci zdaj skoraj legendarni status.

Tommy:  Drži, koncertov ansambla bratov Avsenik je boli kar nekaj v zamejstvu. Vsi je obiskalo ogromno ljudi. Spomini so seveda še prisotni in vsi starejši, ki so te koncerte obiskali, se zelo radi spominjajo nanje. To je bil glasbeni fenomen, ki je združil tudi naše ljudi, ki so bili v povojnem obdobju mogoče malo skeptični. Obenem pa mislim, da takih masovno obiskanih koncertov ne bo več. Predvsem zaradi vse tehnologije, ki nam ponuja vse možno na vseh področjih, skoraj vedno kar od doma in brezplačno.

9. V Števerjanu na Goriškem vsako leto poteka edini festival narodnozabavne glasbe izven Slovenije. Kakšen pomen ima Števerjan za Slovence v Italiji?

Denis: Števerjanski festival je ena najbolj obiskanih, priljubljenih in največjih glasbenih prireditev v zamejstvu in je hkrati dokaz, da so slovenska društva v Italiji zelo aktivna in da je ta glasba zelo priljubljena v zamejstvu. Obenem spomni vse, ki smo v tej glasbi, da zamejci obstajajo in predstavljajo pomemben del slovenske kulturne scene.

Tommy:  Števerjan ima zelo velik pomen. Gre namreč za precej priznan in kvaliteten festival. Glede na to, da je Števerjan precej daleč od mojega doma, osebno nisem aktiven vključen, sem pa vesel vsake pobude, tudi če od daleč. Edini dvom je naslednji: mogoče je števerjanski festival bolj poznan kot sam festival glasbe, ni pa toliko poudarka na tem, da se nahaja na drugi strani meje. Zanimivo bi se bilo vprašati, ali vsi ki v Sloveniji  poznajo festival v Števerjanu, vedo, da se odvija na italijanski strani meje.

10. Sta že prej poslušala Avsenikovo glasbo? Koliko je danes narodnozabavna glasba priljubljena med zamejskimi rojaki v Italiji?

Denis: Že prej sem poslušal in tudi poskušal izvajati Avsenikove viže. Moja glasbena pot se je nekako začela tudi zaradi ljubezni do te zvrst. V zamejstvu deluje nekaj narodnozabavnih ansamblov, kot so na primer Kraški Kvintet in Kraški Muzikanti. Se pa tudi rado zgodi, da se ob pravi »fešti« zberejo lokalni godci in igrajo tudi Avsenikove viže. Avsenikova glasba je postala za nas nek simbol slovenske identitete in je kot taka spoštovana in priljubljena.

Tommy:  Absolutno. Avsenikova glasba je pri meni prisotna že od rojstva. Na vsakem koraku mojega življenja je prisotna tudi Avsenikova glasba. Na vprašanje, če je ta glasba še priljubljena ali ne, je zelo zahtevno odgovoriti. Naj odgovorim z razvrstitvijo naših ljudi na 4 skupine: prva skupina ima zelo rada Avsenikovo glasbo, mogoče še bolj kot sami Slovenci, skratka fanatiki, druga skupina občasno posluša in spoštuje to glasbo, tretji skupini ni všeč ta glasba, ampak spoštuje vsakogar, ki se s tem ubada ali posluša, četrta skupina, ki se ne more smatrat za človeško, zelo rada zaničuje in žali to zvrst. Tudi meni ni vse všeč. Mislim pa, da je vsaka umetnost vredna vsaj spoštovanja. Kar se pa nasplošno tiče priljubljenosti Avsenikove glasbe v zamejstvu, je odvisno od teh štirih skupin, ki sem jih razvrstil oziroma katere skupine bolj prevladajo v vsaki generaciji. Mogoče bo dejstvo, da sva se z Denisom priključila v ansambel Saša Avsenika, pomagala pri mlajših generacijah. Upajmo...