Celotna ekipa filma prihaja iz tukajšnjega čezmejnega prostora, in prav zato vsi intimno razumejo življenje na meji med kulturami in jeziki, kar se odraža tudi v poetični pripovedi filma. Ekipi se pridružuje Anita Kravos, prepoznavna igralka, ki s svojo naracijo filmu vdihne dodatno globino. Za montažo filma je poskrbela Neli Maraž, ki je ustvarila poetičen tempo pripovedi. Vizualna lepota filma je tudi delo snemalca Urbana Koširja, ki s svojo kamero mojstrsko zajame pokrajine in trenutke na poti med Baltikom in Jadranom. Subtilno in izčiščeno zvočno podobo je oblikovala ekipa v sestavi Dean Stojčič in Ivan Antić. Organizacijsko podporo projektu je kot vodja produkcije zagotavljal Robert Drekonja, medtem ko je za postprodukcijsko dodelavo filma poskrbel Fabris Šulin. Prevode za film je prispeval Luka Pieri. Producentka Mateja Zorn iz produkcijske hiše Kinoatelje je uspešno vodila projekt skozi vse faze produkcije.

»V filmu sem poskušal vizualno podati pretočnost med kulturami, časom in ranami, ki so zaznamovale košček zemlje, raztezajoč se od Baltika do Jadrana. Usihanje gotovosti, ki je odlikovala zaključek devetnajstega stoletja, se uravnovesi ob srečanju z drugačnostjo. To pa povzroči nepričakovane premike. Kretnje in dejanja, ki so zmožne preleviti posameznikovo krhkost v umetniška dela, v nekakšen ples, ki ustvarja novo resničnost. Utopije, ki se uresničijo, čeprav le za trenutek. Nora reakcija, včasih nevarna, a po mojem mnenju nujna. Svet nam je namreč kot otrokom dan, kot odrasli pa ga moramo ustvariti,« je o filmu povedal Mozetič.

Dva koraka od Baltika do Jadrana je dokumentarni film, v katerem se izrisujejo zgodbe štirih osebnosti, ki so oživile kulturno krajino Litve, Poljske, Madžarske in slovensko-italijanskega Primorja v obdobju med zaključkom devetnajstega stoletja in začetkom dvajsetega. Večkulturen, presenetljiv in tragičen svet, ki nam govori tudi o današnjem času.

Film je nastal v produkciji Kinoateljeja v sklopu evropskega projekta Let's meet, ki se osredotoča na razvoj in krepitev družbene ter izobraževalne vrednosti evropske kulturne dediščine preko uporabe novih medijev. Partnerji, vključeni v projekt, zajemajo organizacije; Kolegium Europy Wschodniej (Kolegij vzhodne Evrope) – Wroclaw, kot vodja konzorcija, društvo Kinoatelje – Gorica in Nova Gorica, ALDA (Evropsko združenje za lokalno demokracijo) – Strasbourg in Bruselj, NARA – Vilna, in Szépírók Társasága (Društvo madžarskih avtorjev) – Budimpešta.

Koordinatorica tabora Mateja Sulič je na novinarski konferenci, na kateri so predstavili tabor, poudarila, da je »projekt vstopil v najstniška leta, kar dokazuje tudi veliko zanimanje mladih, da se ga udeležijo, pa tudi da ga soustvarjajo skupaj z nami.« Dodala je: »V perspektivi prihajajočega leta, ki bo prav kmalu obe Gorici še tesneje povezalo, smo si za izhodišče izbrali prav Brezmejnost. Udeleženci tabora so zelo mladi, meje v našem prostoru še niso zares doživeli. Zelo neučakani smo, da izvemo, kako se ta koncept odseva skozi njihove oči, doživljanja, predvsem pa to, kako lahko meje presegamo oz. jih dojemamo kot zgolj umetne konstrukte. Skupno nastaja šest kratkih filmov; gre za eno animacijo in pet kratkih filmov,  kjer se žanri prepletajo med igranim, dokumentarnim, eksperimentalnim, tudi z elementi komičnosti. Filmi bodo o brezmejnosti pripovedovali skozi metafore in sprehode po obeh mestih.«

Župan Mestne občine Nova Gorica Samo Turel je izpostavil: »Nova Gorica že vrsto let odseva brezmejnost in moč čezmejnega povezovanja na najrazličnejših področjih. Slovi kot odprto mesto, ki skupaj s sosednjo Gorico tvori somestje. Mesti sta skupaj lep primer v Evropi, kako je mogoče kljub trpki preteklosti razviti prijateljstvo in sodelovanje. Eden od lepih sadov tega sožitja je EPK, naziv, ki ga bo Nova Gorica v sodelovanju z Gorico nosila prihodnje leto. Brezmejnost je vsako leto prisotna tudi na tem taboru, kjer se v ljubezni do filmskega ustvarjanja združujejo mladi iz več držav. Oni brezmejnost dejansko živijo. Zato sem navdušen in prepričan, da imajo o tem veliko povedati in da jo bodo izvirno in domiselno prikazali na filmskem platnu.«

Vid Hajnšek pravi, da se je z veseljem odzval povabilu in se pridružil ustvarjanju na taboru, kjer je delil svoje filmske izkušnje. V soboto, le dan po zaključku tabora, pa bo na Lokvah v okviru potujočega Kina Soča projekcija njegovega dokumentarnega filma V mojih sanjah rase vsako noč drevo, ki je nastal v produkciji mariborskega društva Film Factory. Hajnšek je izrazil zadovoljstvo, da bo film po predpremieri v Halozah in mednarodni premieri na festivalu dokumentarnega filma v Solunu svojo pot do občinstva nadaljeval prav na Goriškem.

Miranda Brataševec, predsednica Ustanove Silvana Furlana, je povedala: »Zelo pomembna je kontinuiteta organiziranja. Neverjetno je in vedno znova me navduši, kako domiselno in lucidno mladi vstopajo v ustvarjalni proces. V nedeljo so bili udeleženci tako zagnani z začetkom dogajanja, da so se lotili aktivnosti celo predčasno. To kaže, kako močan je zagon za novo ustvarjanje.«

Nedjan Brataševec, častni konzul Republike Poljske v Sloveniji, je spregovoril o pomenu filmskega izobraževanja: »Ustanova Silvana Furlana, s katero tako radi združujemo moči, nosi dalje ideje brata Mirande Brataševec, Silvana Furlana, to je izobraziti mlade na filmskem področju. Veseli smo, da konzulat vedno znova privablja na tabor tudi mlade s Poljske, kar vpliva na spoznavanje drug drugega in omogoča, da se Slovenijo predstavlja tudi navzven. Obenem pa že 25 let poteka naše uspešno sodelovanje z občino, kar je obrodilo sadove tudi na gospodarskem področju.«