V soboto, 21. oktobra, so letošnji maturanti Srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka (RAST LII oz. 52. generacija tečaja) obiskali Don Orionetovo ustanovo Pequeño Cottolengo v Claypolah in Svetišče Marije iz Schöenstatta v Florencio Varela. Spremljali so jih gospod Franci Cukjati, prof. Mirjam Oblak in Tomaž Godec. Maturani so za Svobodno Slovenijo pripravili prispevek o dogodku.

Pequeño Cottolengo je ustanovil Luis Orione. To je kraj, v katerem živijo telesno in duševno prizadete osebe vseh starosti. Nekateri od teh so bili zapuščeni pred vrati te ustanove, drugi so ostali brez sorodnikov, nekateri pa prihajajo iz zelo revnih družin. V Cottolengu zelo lepo skrbijo zanje zato stanovalci v njem pridobijo veselje do življenja in veliko ljubezni. Don Orione je pravil, da je Cottolengo kot luč svetilnika, ki močno žari in je priča boljšega sveta, bolj pravičnega in inkluzivnega. Zato so v Pequeño Cottolengo verni in neverni, profesionalci in prostovoljci, vsi s srcem delajo in se žrtvujejo, da bi se ljudje v njem počutili bolj ljubljeni. 

Ko smo se pripeljali v Cottolengo smo najprej izložili iz skupnega kombija vse kar smo prinesli za bolne in prizadete. Sprejela nas je gospa-prostovoljka, ki nam je prijazno razložila o delovanju ustanove. Z njo smo obiskali najprej veliko svetišče kjer je tudi nestrohnjeno Orionetovo srce in nato šli v kapelo Najsvetejšega, kjer smo vsi skupaj zmolili in zapeli. Nadaljevali smo dan z obiskom raznih ženskih in moških oddelkov. Bili so med kosilom, a kljub temu so nas veselo sprejeli. Zapeli smo jim nekaj slovenskih in argentinskih pesmi in se tudi pogovarjali z bolniki, čutili smo, da smo jim razveselili dan. V Cottolengu je tudi hiša redovnih sester: Pequeñas hermanas misioneras de la caridad (Male misijonarke, sestre usmiljenja), to so slepe sestre »Sacramentinas«, katerih red je tudi ustanovil Don Luis Orione. Njihovo posebno poslanstvo je češčenje pred Najsvetejšim in molitev za vse človeštvo, kljub nevidnosti delajo razna ročna dela, predvsem rožne vence. Ena od sester nam je povedala o tem kako je prišla do lastnega poklica, z velikim navdušenjem je nam pričala o svojem življenju in poslanstvu v tem redu. Za slovo nam je v njihovi kapeli posvetila zelo lepo pesem. 

Po obiskih paviljonov in sester Zakramentink smo šli na velik vrt kjer smo imeli skupno kosilo in prosti čas, veliko smo se pogovarjali in tudi igrali nekaj skupnih iger, lepo sončno vreme nas je tudi spremljalo. 

Obisk Cottolenga je bilo za našo skupino posebno doživetje, nekaj novega za vse nas. Prevzela nas je predvsem ljubeznivost in prisrčnost vseh, ki delajo v njem, pozornost in prijaznost do prizadetih. Prevzeli so nas tudi urejeni, barviti in lepo vzdrževani prostori. 

Okoli tretje ure smo s kombijem nadaljevali našo pot v Florencio Varela, v Instituto Secular Marije iz Schöenstatta. To je mednarodno delo, ki ga je ustanovil nemški pater Jože Kentenich in kjer delujejo redovniške sestre, ki skrbijo za duhovne vaje in srečanja. Izročiti se Mariji, prepustiti se Njenim rokam, je del Schöenstattske duhovnosti. To Marijino Svetišče in vsa njena okolica so nekaj čudovitega! Krasno vzdrževani park z rožami in drevesi, tudi Marijina kapela in velika cerkev posvečena Bogu Očetu sta zelo lepo okrašeni. Sprejela nas je redovnica, ki nam je podala nekaj globokih misli za v življenje. Nato smo imeli nekaj časa, da smo se lahko sprehajali po krasnem parku, potem smo opravili tudi nekaj skupnih in individualnih dejavnosti. Dan smo zaključili s sveto mašo v majhni kapeli posvečeni Mariji iz Schöenstatta, kjer je g. Franci blagoslovil tudi rožne vence in spominske podobice, ki jih smo dobili v dar od voditeljev.

Preživeli smo poseben dan! V Cottolengu smo se lahko prepričali in sedaj lahko bolj razumemo, kako je kljub oviram in težavam človek lahko srečen. Bog nikogar ne zapusti, ima vedno odprto srce in roke, da se k Njemu zatečemo. Našli smo ga v Cottolengu med bolnimi brati in sestrami ter tudi v Schöenstattu. Hvaležni smo Njemu in Mariji za preživeti dan!