O pohodu na Greben Košute – Karavanke med 5. in 7. septembrom je zapisala Ljiljana Memon.

Letos je naš pohodniški oddelek »Runolist« prehodil greben Košute, najdaljši gorski greben v Sloveniji (približno 10 km) v gorovju Karavank. Greben je tudi meja med Slovenijo in Avstrijo. Na grebenu Košute je 6 vrhov nad 2000 m nadmorske višine. Naš cilj je bil Veliki Vrh (2088 m nadmorske višine), ki je najzahodnejši del grebena, Malo Kladivo (2036 m nadmorske višine) in Veliko Kladivo (2094 m nadmorske višine). Z vrha se ponuja čudovit razgled na Karavanke, Julijske Alpe, Visoke in Nizke Ture v Avstriji.

Banjo Luko smo zapustili zgodaj in po štirih urah prispeli na izhodišče, parkirišče v Podljubelju. Dobro razpoloženi smo na rame namestili nahrbtnike in se počasi začeli vzpenjati. Pred nami ni bila lahka naloga. Premagati smo morali približno 800 m višinske razlike do Koče na Kofcah. Vreme je bilo odlično za hojo, nikamor se nam ni mudilo, saj so bili nahrbtniki težki. Po dveh urah in pol smo prispeli do doma, ki se nahaja na čudovitem mestu ob vznožju Kofce Gore in Velikega Vrha. Pozabili smo na utrujenost, ko smo za hišo zagledali čudovit greben Košute. Naš pogled je ušel na čarobne Kamniško-Savinjske Alpe v daljavi in ​​visok skalnat Storžič. Na terasi smo se odžejali s hladno pijačo in uživali v pogledu na pravljično naravo. V sobe smo lahko vstopili šele ob 18. uri in po kratki osvežitvi smo se odločili za raziskovanje okolice. To je bilo v načrtu, a vreme in lepota narave sta nas zvabili, da bi se odpravili na vrh. Osveženi in željni hoje smo se povzpeli na Veliki Vrh. To je bila pa res poslastica. Z vrha se je odprl pogled na Avstrijo, v daljavi se je videl Zelov in vrh grebena v vsej njegovi lepoti. Ponosni in veseli smo bili, da smo v enem dnevu premagali 1400 m višinske razlike in uživali v neverjetni lepoti narave. Polni čudovitih vtisov smo se vrnili proti domu, mimo črede gorskih krav in konj. Prava idila.

Dom je bil popoln, od namestitve, čiste posteljnine, dobre hrane in res prijaznega osebja. Utrujeni, a zadovoljni smo šli spat. Dogovor je, da zgodaj vstanemo in ob 7. uri pozajtrkujemo ter se odpravimo na greben. Po obilnem zajtrku se odpravimo na Kofce. Ponovno je bilo treba preplezati s 1448 m n. v. na 1907 m n. v. Vzpon je bil precej strm in zahteven. Vreme nam je bilo naklonjeno, malo oblačno, a brez vetra, idealno. Uživali smo vsak trenutek, saj smo še vselej čutili utrujenost od včerajšnjega vzpona. Državna meja Slovenije in Avstrije ob kateri smo se vzpenjali je ves čas označena, zato smo včasih hodili v Sloveniji, včasih pa v Avstriji. Počasi in previdno smo se vzpenjali po skalah in prišli na Veliko Kladivo. Vpisali smo se v knjigo ljudi, ki so se povzpeli na vrh, fotografirali in poskušali ugotoviti, kaj vidimo v okolici. Zaključili smo s plezanjem, opravili vse naloge in se odpravili navzdol. Po uri in pol po strmi poti smo dosegli dom na Šiji. Napočil je čas za počitek in osvežilno pijačo.

Čez pol ure smo bili v našem domu. In kot pravi eden od naših pohodnikov, prišel je najboljši del pohoda, kosilo. Ponudba je raznolika, težko se je bilo odločiti. Nekdo naroči joto, gob juho, vloženo zelenjavo, kranjske klobase, vsi pa so se odločili poskusiti štruklje. Nihče se ni zmotil pri izbiri, hrana je bila odlična. Zvečer smo klepetali in delali načrte za teden. Izbira je padla na obisk Arboretuma - Volčji potok in ponovno smo zadeli z izbiro, uživali smo v nekaj urah sprehoda po naravi, občudovali rože, kaktuse in metulje. In na koncu nas je Olga povabila na kavo pri njenem stricu v Šentjernej Stari vasi. Seveda na mizi ni bila le kava, pogostili so nas s cvičkom in več vrstami peciva, grozdjem in figami. Navdušeni smo bili nad njihovo cerkvijo, o kateri nam je pripovedoval stric Stane. Res smo uživali v tem nenačrtovanem užitku. Poslovili smo se od Olginih sorodnikov in se odpravili domov. Kaj naj rečem, bilo je super!