Za Viljema Černa, ki je zaradi svojega dolgoletnega, vztrajnega a miroljubnega in povezovalnega boja za pravice beneških Slovencev pogosto imenovan Gandi iz Terske doline, lahko zapišemo, da je bilo njegovo delo skozi desetletja pravzaprav eden od kamenčkov v mozaiku, ki so bili potrebni za pripravo vsega, kar je botrovalo slovenski osamosvojitvi. V času usodnih dogodkov pa je Viljem Černo z več simbolnimi gestami pokazal, kako velik pomen je dajal samostojni slovenski državi za prihodnost slovenskega naroda, vključujoč beneške Slovence.
Viljem Černo se je rodil leta 1937 v odmaknjeni vasici Bardo v Terski dolini, ki se je po potresu leta 1976 skoraj izpraznila. Tam danes živi nekaj sto ljudi, ki govorijo zelo staro slovensko narečje. Kot ključno, kako je lahko izoblikoval svoja prepričanja in začutil pomen ohranitve domače govorice in kulture, je Viljem Černo navajal dejstvo, da je imel možnost obiskovati slovenske šole v Gorici in Trstu, kjer je končal učiteljišče in nadaljeval s študijem. Po vojni so namreč v Tersko dolino prišli slovenski funkcionarji iz Trsta in začeli iskati nadarjene otroke, primerne za šolanje. Profesor Černo je pogosto pripovedoval, da je bila njegova mama ena redkih (oče mu je umrl, ko je bil star šest let), ki je imela pogum otroka poslati v slovenske šole. Italijani so namreč na župana pritiskali, naj družino izobči, staršem pa grozili, da jim bodo vzeli pokojnino. Župnik pa mu je zaradi obiskovanja slovenskih šol odrekel obhajilo. A Viljem Černo je slovenske šole kljub temu obiskoval in se nato v Bardo vrnil kot izobražen profesor in zaveden pripadnik slovenske manjšine. Takoj se je vključil v družbeno življenje in postal aktiven na vseh področjih. Bil je soustanovitelj Kulturnega društva Ivan Trinko, kasneje je bil 10 let tudi njegov predsednik. Ustanovil je Center za kulturne raziskave. Poleg kulture je bil vse življenje aktiven v političnem življenju, tako na nivoju občine kot v slovenskih manjšinskih strukturah, več kot pol stoletja je bil član Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Ne le v Benečiji, odgovorne naloge je prevzel tudi na deželnem nivoju, na primer predsedovanje Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Bil je tudi pesnik, ki je pisal v terskem narečju.
Z veliko strpnostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo je desetletja prenašal udarce italijanskih nacionalistov, postfašistov in protislovenskih organizacij. V času hladne vojne je prizadevanje za slovenstvo v teh dolinah pomenilo biti deležen veliko osebnega šikaniranja, žaljenja in groženj, večkrat je bila ogrožena tudi njegova varnost. Prijel se ga je vzdevek »rdeči slovanski komunistični učitelj«. »Vse moje delo je izhajalo iz želje, da beseda, ki smo jo podedovali, ne izumre. Svoje delo sem namenil našim ljudem, vsaj tistim, ki še čutijo kar so podedovali, tisto dušo, ki je naša duša« je večkrat poudaril. Na vprašanje, kako zmore, da do svojih nasprotnikov ne čuti jeze in zamer, pa je odgovarjal: »Vsak jezik je bogastvo, vsaka kultura je bogastvo, vsaka duša je bogastvo. Od nasprotnikov pričakujem, da bodo toliko širokogrudni, da bodo postopoma sprejeli ta zaklad, ki ga te doline imajo in bodo upoštevali vse, kar je pošteno. In naše izročilo to je. V nasprotnem primeru pa so sami na škodi«. Čeprav neomajen v svojih stališčih, je bil za vse ljudi sprejemljiv zaradi osebnega pristopa. S svojo karizmo, toplino, prijaznostjo in odprtostjo se je prikupil vsakemu sogovorniku.
Že v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je naše narodno ozemlje še sekala železna zavesa, je prof. Černo razmišljal o čezmejnem povezovanju. Pri prizadevanjih za sodelovanje s Posočjem in čezmejno sožitje ter povezanost je oral ledino. Omenimo zgolj srečanja rojakov z obeh strani meje ter tudi sosednjih narodov na Matajurju in Kamenici pri Stari Gori, vabila za gostovanja številnih kulturnih skupin iz Slovenije, Goriške in Tržaške v njegovi vasici Bardo ter njegovo predstavljanje Benečije po Sloveniji.
Enako željo kot po čezmejnem sodelovanju je imel pri povezanosti vsega slovenskega narodnega ozemlja. V enem izmed svojih govorov je takole vzpodbujal: »Pred 2000 leti se je Jezus Kristus sprehajal tako po beneških kot po koroških, kranjskih, štajerskih, kraških, porabskih vaseh in nas je vse v slovenskem jeziku učil evangeljskih resnic in ljubezni do materine hiše! Ostanimo zvesti temu bogastvu, ki smo ga podedovali, ne pozabimo očetovih žuljev in vonja materinega domačega kruha. Želim, da skupaj srečamo novo ljubezen ter naredimo življenje lepše, bogatejše in žlahtnejše, saj smo ljudje odprtega srca in duha«.
V času priprav na osamosvojitev je prof. Černo z veliko truda dosegel, da je na sedežu Videmske pokrajine prišlo do sestanka člana slovenskega predsedstva Cirila Zlobca in drugih predstavnikov slovenske politike s predsednikom Videmske pokrajine in drugimi vplivnimi pokrajinskimi politiki, kjer jim je slovenska stran lahko razložila slovenske razloge za osamosvojitev. 25. junija 1991, na dan, ko je bila razglašena neodvisna slovenska država, se je Viljem Černo udeležil razglasitve samostojni na Trgu republike v Ljubljani. Želel je, da so tudi beneški Slovenci prisotni pri tem, za slovenski narod enkratnem zgodovinskem dogodku. Ko je v naslednjih dneh sledila osamosvojitvena vojna, je bil prvi mejni prehod, ki ga je osvobodila slovenska teritorialna obramba, Robič, na meji med Posočjem in Benečijo. Prvi iz Benečije, ki je prišel med pripadnike slovenske teritorialne obrambe, je bil prav Viljem Černo. Prinesel jim je kruh in salamo, da ne bi bili lačni, pa tudi že potico, saj je čutil, da se bliža čas praznovanja slovenske države. Viljemu Černu je nato z obiskom na mejnem prehodu Livek sledil msgr. Paskval Gujon, župnik na Matajurju, naslednji dan pa še danes aktiven slovenski kulturni delavec v Benečiji Miha Koren, ki se je z dvema prijateljema ponudil kot prostovoljec teritorialni obrambi.
Prof. Viljem Černo je za svoje delo prejel številna priznanja. Omenimo zgolj Častni znak Republike Slovenije leta 1998, Odličje SKGZ za življenjsko delo in Gujonovo priznanje leta 2006, Štrekljevo delo za etnografsko delo leta 2010, plaketo TIGR leta 2012, priznanje SKGZ/SSO ob slovenskem kulturnem prazniku leta 2014 in literarno nagrado Vstajenje leta 2014 za njegovo pesniško zbirko Ko pouno noći je sarce.
Tako kot na vse slovenske skupnosti v zamejstvu in po svetu je tudi na Benečijo osamosvojitev Republike Slovenije zelo pozitivno vplivala. Ali kot so beneški Slovenci sami dejali leta 2009 v Kobaridu, ob praznovanju vrnitve Primorske matični domovini: »Naša slovenska narečja v Benečiji so imela an imajo veliko sovražnikou. A slovenski jezik se je sada prelil iz matice do naše strani. Sada se lahko nanašamo na slovenščino in s tem je naše narečje ušafalo varno naročje«.
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu
Erjavčeva 15
1000 Ljubljana
tel: +386 1 230 80 00
fax: +386 1 230 80 17
E-pošta: urad.slovenci@gov.si
2020 © Vse pravice pridržane.
