Ivo Jevnikar, časnikar, publicist in javni delavec iz Trsta, je bil v letih “slovenske pomladi”, osamosvajanja in prizadevanj za mednarodno priznanje Republike Slovenije kot deželni tajnik na čelu narodne zbirne stranke Slovencev v Italiji – Slovenske skupnosti (SSk). Ker je vso poklicno pot – od časnikarskega pripravnika do glavnega urednika – opravil v slovenskem radijskem in pozneje še televizijskem časnikarskem oddelku deželnega sedeža družbe RAI v Trstu, poleg tega pa se v prostem času posveča tudi raziskovanju zgodovinskih vprašanj, je imel dodatne možnosti za vpogled v dogajanje, ki ga še danes navdaja s ponosom, včasih z ganotjem, občasno z razočaranjem.
Jevnikar je, kot se sam spominja, čas osamosvajanja, zaradi novinarskega poklica, takratne velike politične angažiranosti in tudi zaradi osebnega navdušenja, spremljal zelo aktivno in intenzivno. V okviru dela na Radiu Trst A je obiskoval proteste, kongrese partije in pomladnih strank, tiskovne konference, zasedanja in slovesnosti ter o tem poročal in obveščal javnost. Že leta pred tem je sodeloval na Študijskih dnevih Draga, bil je namreč aktivno vpet v Delovanje društva slovenskih izobražencev, kjer so že zgodaj začeli razmišljati o samostojni in demokratični državi. Tudi v okviru svoje politične funkcije v stranki Slovenska skupnost je aktivno deloval z namenom, da bi italijanske politične sile, krajevne in državne oblasti ter ostale manjšine razumele, za kaj v resnici gre. Zbirali so podpise, prirejali protestna zborovanja in z vsemi svojimi močmi poskušali pomagati mladi domovini Sloveniji.
Kot je Jevnikar zapisal v obsežnem prispevku Slovenska pomlad v zamejskih zaznavah, Vloga Slovenske skupnosti med spomini in kroniko za revijo Študijskega centra za narodno spravo Dileme (2021, št. 1), je bil deželni tajnik SSk v obdobju od 10. maja 1986 do 17. aprila 1994. Vodilni ljudje SSk so se takrat ukvarjali s kopico vprašanj v zvezi z varstvom in uveljavljanjem Slovencev v Italiji (zaščitni zakon, obramba slovenske zemlje in jezika, gospodarska vprašanja, stiki z drugimi manjšinami in z oblastmi v Italiji ter Jugoslaviji, številne volilne preizkušnje, sodelovanje v izvoljenih telesih itd.), vendar so se odločno vključili v gibanje, ki je v Sloveniji zahtevalo demokratizacijo in državno neodvisnost. Želeli so biti živi del slovenskega naroda; vedeli so, da je usoda manjšine življenjsko povezana z usodo matice; pričakovali so, da bo demokratizacija “pljusknila” tudi v zamejstvo, saj je oblast v Sloveniji obravnavala zamejce po ideološkem, ne pa državniškem oz. narodnem ključu, tako da so bili med Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini zapostavljanja in monopoli.
Zagovorniki demokratizacije in osamosvojitve so bili med rojaki v Italiji na začetku manjšina v manjšini. Njeno jedro so predstavljali tisti, ki so vztrajali pri vrednotah pluralizma in zahodne demokracije. To so izpričevali v politiki že s tem, da so delali v svoji neodvisni slovenski stranki, na področju civilne družbe pa zlasti v tisku (Katoliški glas, Mladika, Novi list, Most, Zaliv) in s kulturnimi pobudami, na primer na študijskih dnevih Društva slovenskih izobražencev “Draga”, kjer so že zgodaj nastopali vidni slovenski “oporečniki”.
