Franc Jeza, časnikar, publicist, pisatelj, in velik domoljub, je tisti, ki je tik za mejo, na samem pragu Slovenije oziroma takrat še Jugoslavije, v času, ko semena slovenske pomladi še niso pričela kliti, s svojim neumornim in do skrajnosti predanim delovanjem zavzeto ter vztrajno ohranjal, poglabljal in širil idejo demokratične ter neodvisne slovenske države.

S svojimi aktivnostmi s katerimi je jasno izražal željo in potrebo po samostojni slovenski državi je močno zaznamoval celotno povojno obdobje. Poleg tega, da je honorarno delal v uredništvu slovenskega tržaškega radia, je izdajal knjige, zbornike in brošure, v katerih je zamisel bodoče Republike Slovenije razdelal in izrisal do najmanjših podrobnosti. Popolnoma samostojno je izvajal tudi številne, nadvse konkretne propagandne akcije. Največkrat je množici v Trstu parkiranih slovenskih avtomobilov za brisalce zatikal informativne in propagandne politične letake, s katerimi je skušal Slovence spodbuditi in prepričati, da bi se aktivno zavzeli in pritisnili na takratno komunistično oblast, da bi se Slovenija osamosvojila. Njegove akcije so bile pogosto tudi precej tvegane in nevarne. Režim, ki je obvladoval prostor onstran kraškega roba, le par kilometrov vzhodno od Trsta, namreč ni poznal usmiljenja, ko je šlo za tovrstne aktivnosti. V samozaložbi je izdal tudi pet zbornikov, v katerih je izdelal politični program samostojne Slovenije. Poimenoval jih je Alternativa, Iniciativa, Demokracija, Akcija in Neodvisna Slovenija.

Mnogim slovenskim patriotom in rodoljubom, v Sloveniji in zunaj nje, so bile Jezove misli, zamisli in napovedi tudi odločilen navdih. V njegovih delih je neodvisna in demokratična slovenska država dobila podobo, ki jo danes tudi v resnici ima.  Je takšna, kakršno je izrisal, sanjal, želel in zahteval. Jeza je verjel v slovenski narod, verjel je, da bomo Slovenci, prastar, demokratičen evropski narod, v pogojih uveljavljene formalne demokracije zaživeli polno, plodno in strpno politično življenje, ki ga bo karakterizirala visoka stopnja politične kulture, sožitja in sodelovanja vseh obstoječih političnih ter ostalih družbenih sil. 

Franc Jeza je bil rojen 30. decembra 1916 v Hajdini pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v Hajdini, gimnazijo v Mariboru in na Ptuju. Po maturi leta 1939 se je  vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, a je moral študij po dveh letih zaradi vojne prekiniti, po vojni pa je dokončal študij etnografije in etnologije v Gradcu. Še ne osemnajstleten fant je bil zaskrbljen zaradi položaja Slovencev na avstrijskem Koroškem, kjer je ugotavljal, da zaradi vpliva nemške šole »germanizacija strašno naglo napreduje«. Opazoval je slovenski narod in v eseju Karantanija v pomladi 1934, v knjigi Mlada setev, ki jo je leta 1937 založilo kulturno društvo gimnazijcev na Ptuju, zapisal: »Premalo zaupamo sami vase., …, Naša kultura ni zgrajena na krvi in svobodi tujih, tlačenih narodov. Nikomur nismo delali krivice, a tudi od nikogar nismo sprejeli nezasluženih darov. Zato moramo biti ponosni nase in na to, kar smo si ustvarili., …, Politični položaj Evrope se menjava vsak trenutek in neumno bi bilo misliti, da se nam ne bodo ponudile spet priložnosti, da jih izrabimo. In tedaj bomo morali biti pogumni in pametni.«

Med okupacijo se je pridružil osvobodilnemu gibanju in bil kot predstavnik krščanske socialistične skupine in SKAD Zarja v odboru OF za univerzo. V času vojne je bil zaprt v ječah in koncentracijskih taboriščih Dachau in Überlingen ob Bodenskem jezeru. Kasneje se je vrnil v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot časnikar pri Slovenskem Poročevalcu, vendar pa je že 1. novembra 1948 pobegnil v Italijo, ker se ni ni strinjal s cilji in metodami režima. Tudi v Italiji je prve mesece preživel v begunskih taboriščih, kasneje je živel v Trstu, kjer je deloval kot neodvisen časnikar in sodeloval pri Radiu Trst A, kjer je urejal kulturna poročila v okviru časnikarskih oddaj, sodeloval pri programih s fantastičnimi in drugimi novelami, s prevodi dram, z izvirnimi igrami za otroke in odrasle itd. Izmed dram je dobila Zadeva je končana leta 1964 prvo nagrado RAI Trst A. V Trstu je bil ustanovitelj in sourednik »neodvisne slovenske revije« Stvarnost in Stvarnost in svoboda (1950–53). Sodeloval je pri tedniku Novi list in pri revijah Mladika (Trst), Literarni vestnik, Tokovi (1956) in pri publikaciji Več otrok (1964). Izdal je več knjig, veliko tudi v samozaložbi. Pri svojem delu je bil zelo vztrajen, požrtvovalen, premočrten in neuklonljiv. Leta 1979 je za življenjsko delo dobil literarno nagrado Vstajenje.

Zedinjena Slovenija, krovna organizacija slovenske politične emigracije v Argentini, je znala v ključnih trenutkih naše zgodovine, ko je bil ogrožen obstoj Slovenije, združiti in povezati Slovence večih generacij in različnih nazorov po vsej Argentini ter aktivno in organizirano prevzela nalogo, da argentinskemu prebivalstvu in oblastem približa resnično slovensko stvarnost ter v čim krajšem času doseže mednarodno priznanje ter pripravi ugodne pogoje za sodelovanje na različnih področjih obeh držav v prihodnosti.

Samostojna domovina Slovenija je bila sen mnogih Slovencev že mnogo pred odločilnim letom 1991, še posebej za tiste, ki so v Argentino prispeli po letu 1945. O njej so razmišljali, si jo resnično želeli, tako nastanka in dogajanja nikakor niso pričakali nepripravljeni. Dogajanje v Sloveniji so spremljali budno in z željo pomagati. Ko jih je takratni minister za Slovence po svetu dr. Janez Dular decembra 1990 pozval k zbiranju podpisov v podporo plebiscitu je bil odziv zelo velik. Zbranih je bilo 2040 glasov v prid samostojni Sloveniji in le trije proti. Napad Jugoslovanske ljudske armade na Slovenijo pa je pomenil tudi začetek najintenzivnejšega obdobja v delovanju organizacije.

V okviru Zedinjene Slovenije, ki jo je vodil predsednik Jurij Vombergar, je bilo v sodelovanju z drugimi organizacijami, še posebej s Slovenskim katoliškim akademskim starešinstvom, ustanovljenih več skupin, ki so pripravljale in razpošiljala pisma z informacijami o slovenskih problemih. Ustanovljena je bila skupina za stike z argentinsko javnostjo, ki jo je vodil predsednik prof. Tine Vivod. Kot je sam poročal, je bilo prvo njihovo pismo za diplomatsko priznanje Slovenije odposlano 358 pomembnim argentinskim osebnostmi.  Za potrebe nujnih stikov na državni ravni so ustanovili tajništvo za institucionalne zadeve z dr. Vitalom Ašičem na čelu. Prav tako pa je začel delovat referat za stike s sredstvi javnega obveščanja, ki sta ga vodila prof. Jana Dobovšek in Mirko Vasle. Lobiranje v ključnih mesecih je seglo vse do najvišjih posameznikov na političnem, gospodarskem, kulturnem, pa tudi cerkvenem področju. Težo, prizadevanja in ugled slovenske skupnosti dobro oriše tudi dejstvo, da sta se na stran napadene Slovenije postavila tudi Nobelov nagrajenec Adolfo Pérez Esquivel in pisatelj Ernesto Sábato. Njegovo solidarnostno pismo naslovljeno na slovenskega ministra za kulturo je močno odmevalo tudi v argentinskih medijih.