Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon je bil 15. februarja 2024 slavnostni govornik na spominski slovesnosti ob 80. obletnici izgnanstva in begunstva, ki sta ga pripravili Krajevna organizacija Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 Komen v sodelovanju z Občino Komen.
Dogodek opominja na boleč in tragičen trenutek zgodovine teh krajev. Na današnji dan namreč mineva osemdeset let od požiga vasi Komen, Branik, Divče, Mali Dol in Tomačevica, ki mu je sledila tudi deportacija več kot tisoč vaščanov - mož, žena in otrok.
S kulturnim programom so dogodek obogatili učenci Osnovne šole Antona Šibelja-Stjenka Komen, Trobilci pihalnega orkestra Komen in Mešani pevski zbor Cominum. Zbrane je nagovorila tudi predsednica Krajevne organizacije Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 Komen Sabina Godnič.
V nadaljevanju pošiljamo slavnostni nagovor ministra Arčona na slovesnosti. Velja govorjena beseda!
Nagovor ministra Mateja Arčona na spominski slovesnosti ob 80. obletnici izgnanstva in begunstva
Spoštovani domačinke in domačini, potomci in sorodniki pregnancev, cenjeni župan in drugi visoki gostje, dragi prijatelji.
Počaščen sem, da sem lahko danes med vami in vas nagovorim ob jubilejnem spominu, ki je globoko žalosten, a nosi v sebi tudi sporočilo za prihodnost.
Ko se človek zazre v to prečudovito kraško pokrajino vidi svet, ki je zahteven in trd, a tudi posejan z darili in čudesi. Na krasu, ki je v vsakem letnem času, od zelenila pomladi, do rdečega razkošja jeseni, prelep, se počutimo majhni. Neznatni ob veličini narave. Kraški kamen je nema priča časa. Uči nas, da vse, kar je človeško – tako dobro kot slabo – hitro mine. A skozi generacije se prenašajo in ohranjajo vrednote: človečnost, pogum, ljubezen, dobrota, upanje. Te so, kakor kraški kamen, večne.
V fotografskih arhivih so ohranjene redke podobe tragičnega 15. februarja leta 1944. Na njih vidimo obraze ljudi, ko h prsim stiskajo tistih nekaj predmetov, ki so jih uspeli nabrati v domovih, medtem ko so jih tuji vojaki silili na zbirališče, od koder so krenili neznani usodi naproti. V pletene košare so vrgli nekaj oblek, morda punčko iz cunj, spominek ali fotografijo. Iz rjuh in odej so naredili zasilne cule in za na pot vzeli hlebec kruha, pest suhega sadja. Kar je bilo pri hiši. In pri večini hiš, po desetletjih fašizma in dolgih mesecih vojnega divjanja, ni bilo veliko.
Morda so upali, da se bodo kmalu vrnili domov. Morda so, tako kot begunci, ki so trideset let prej zapuščali vasi ob Soški fronti, zaklenili vrata domačij in v žep spravili ključ. Niso mogli vedeti, da bodo vrata z zidovi in strehami in okni kmalu izginila v maščevalnih plamenih. Niso mogli vedeti, da jih pot pelje v internacijo na stotine kilometrov daleč in da se ne bodo vrnili sedemnajst dolgih mesecev. Mnogi od 1100 pregnanih, med katerimi so bili večinoma ženske in otroci, se nikoli niso vrnili domov.
Spoštovani, to, da tako skrbno ohranjate spomin na ta nesrečni dan, je težko, a tudi plemenito poslanstvo. Spomin moramo ohraniti. Iz spoštovanja do naših prednikov, pa tudi iz odgovornosti do naših otrok. Nimajo prav tisti, ki govorijo, da je zgodovino najbolje pozabiti, se pretvarjati, da ni nikoli obstajala. Nimajo prav tisti, ki iz zgodovine izbirajo delčke, jih upogibajo in prilagajajo tako, da ustrezajo njihovim kratkoročnim, predvsem pa kratkovidnim političnim ciljem. Trpljenje naših primorskih ljudi ne sme nikoli biti pozabljeno. Krivice, ki sta jih prizadejala italijanski fašizem in nemški nacizem, so ustvarile velikanski dolg. Ampak ta dolg lahko poravnamo samo tako, da si prizadevamo za mir.
Kajti v svetu tudi danes gorijo vasi. Tudi danes nesrečne kolone nedolžnih ljudi s culami v roki in strahom na obrazu korakajo neznani usodi naproti. Mi živimo v evropskem miru in blagostanju in je zato naša odgovornost še toliko večja. Odgovornost, da negujemo sožitje, razumevanje in bratstvo med narodi. Ampak tudi odgovornost, da svojo resnico izrekamo pogumno in odločno. Če človeka preženejo od doma, se morda nekoč vrne. Če se človek pusti odtrgati od svoje resnice, pa postane večni pregnanec.
V zadnjih dneh so veliko bolečine in jeze povzročila sporočila, ki so jih italijanski politiki, umetniki in zgodovinarji izrekali ob dnevu spomina. Mnogi so se celo vprašali, ali je ob vse bolj zaostreni retoriki sploh smiselno vztrajati pri Evropski prestolnici kulture 2025, ki je posvečena preseganju meja. Mislim, da moramo vztrajati. Ravno zadnji dnevi so dokaz, da EPK potrebujemo. Da moramo odpreti čas in prostor, v katerem se bodo dobro misleči ljudje z obeh strani meje soočili drug z drugim in sami s seboj. Morda sem prevelik optimist. Morda sem celo idealist. Ampak verjamem, spoštovani, da so dobro misleči ljudje v večini na vseh straneh vseh meja. Moja vera v dobro, v človeka in človečnost je trdna kot kraški kamen. In moje poti med Slovenci, ki so odšli od doma iz zelo raznolikih, pogosto težkih in žalostnih razlogov, so to trdno vero le še okrepile.
Dovolite mi, da ob koncu ponovno izrazim čestitke in poklon organizatorjem te spominske slovesnosti, vsem nastopajočim, prostovoljkam in prostovoljcem, ki so pomagali pri pripravah na dogodek. Zvončki in trobentice so že zacveteli. Naj nam ta pomlad prinese upanje, našim pogumnim in upornim prednikom pa naj bo večna slava.
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu
Erjavčeva 15
1000 Ljubljana
tel: +386 1 230 80 00
fax: +386 1 230 80 17
E-pošta: urad.slovenci@gov.si
2022 © Vse pravice pridržane.
