Dobra volja in razumevanje včasih sta bolj pomembna in učinkovita, kot sposobnost kot taka, res, da nismo vsi ustvarjeni in nadarjeni z istimi talenti in zato moramo biti složni, poslušati in znati ceniti, še bolj pa sestaviti si vprašanje: Kaj pa jaz? Kaj jaz lahko naredim? Kaj ali kako lahko pomagam, kaj ali kako lahko svetujem, kaj bi lahko naredil, kaj bi lahko dal /dala ali nudil, koliko dam, (in ne govorim samo o denarju)? Vsa ta vprašanja temeljijo na ljubezni in narodni zavesti.
Društvo ni hranilna banka kjer plačaš članarino in dobiš nazaj obresti. … Včasih je res nuja po fizični obliki dela in truda, vendar večkrat zadostuje, da sem prisoten, da pozdravim, da sem vljuden, da se pogovorim, da vprašam ali je treba kaj pomagati, skratka, da Sem. (tisti Sem, z veliko začetnico). Če združimo jaz SEM tukaj, počasi pokažemo najprej pripadnost, potem pa zanimanje in prizadevanje…Tako postane društvo, če k temu dodamo še vsestransko in obširnost pojma ljubezen, tako dobimo smisel za družino in posledično tudi za dom. Vabim vas, da postanemo prava družina v skupnem domu.
Sledile so pozdravne besede g. Jurija Komarja, predsednika Zedinjene Slovenije in gospe Tije Kuhar, tretje sekretarke, ki je prišla kot predstavnica veleposlaništva Republike Slovenije v Argentini.
Veseli nas dejstvo, da se je mladina zopet začela zbirati in sodelovati v domu. Rade volje so sprejeli prošnjo, da bi prav oni pripravili glavno točko kulturnega programa. Predstavili so nam prizor z naslovom «Ljubezen nekoč in danes». Pokazali so, da imajo pravo žilico za odrske predstavitve.
Pred leti smo se odločili, da podelimo priznanja zaslužnim osebam našega doma. Tokrat je bila na vrsti ga. Ani Klemen Boltežar - bila je članica mladinske organizacije SDO, pela je pri zboru »Mladina«, sodelovala je pri prvi Carapachayski folklorni skupini, na prireditvah je velikokrat prevzemala glavno vlogo v kuhinji, v odboru doma je bila veliko let odbornica, kulturna referentka in tajnica. Bila je igralka, oblikovalka in izdelovalka kostumov, izdelovalka mask, scenografinja, režiserka, prevajalka in pisateljica besedil za igre; slovensko šolo Josipa Jurčiča je obiskovala kot učenka, nato kot učiteljica in skozi 20 let njena voditeljica, pri odboru Zedinjene Slovenije je bila referentka za vse slovenske osnovne šole v Argentini, trenutno vodi tečaj slovenskega jezika za odrasle, kot neko nadaljevanje slovenske šole Josipa Jurčiča. Predsednik in podpredsednik sta ji izročila plaketo v zahvalo za vse opravljeno delo.
Končno smo se s skromnimi darili zahvalili osebam, ki so se še posebej potrudile, da je obletnica uspela. Veliko priprav je bilo, truda in požrtvovalnosti, a se je splačalo. K odru so se približali vsi mladi, ki so nastopili in stregli pri kosilu ter Ani Klemen (režija), Tomaž Ahlin (luči in zvok), nato pa še Jože Mokorel (gospodar), Frido Klemen (barman), Maks Skarlovnik (vsestranski pomočnik in podpredsednik), Lučka Pirc, Damian Lopez Pirc, Andreja Alfonso (kuhinja). Čeprav ni bila prisotna, smo se zahvalili tudi ge. Pavli Korošec, ki je izdelala tako lepe šopke za goste. Zahvalili smo se tudi vsem neimenovanim, skritim sodelavcem, ki so skrbeli, da je vse »klapalo«.
Ob koncu pa še to: Kaj se vam zdi, kaj resnično pomeni beseda dom? Kaj pa po vašem mnenju naredi dom? Dom smo mi vsi, vsi ki se tukaj družimo. Od nas vseh je odvisno če bomo v tem domu, “našem Carapachayskem domu” še naprej gojili slovenske vrednote, slovensko pesem, naše navade, običaje… če bomo zanj skrbeli in se zanj žrtvovali, živeli z njim in mu pomagali rasti… Hvaležni smo za ta dom kjer smo resnično doma, hvaležni vsem, ki so ga podpirali, gradili, vložili vanj del slovenskega srca in duha…
Dom je del besede “domovina”. In ker je domovina naših prednikov tudi naša, smo se spomnili nanjo s Kuntnerjevo pesmijo Jaz te imenujem mati.
Lepo je bilo, slovesno, prisrčno, okusno, veselo… Kot vedno pri nas v Carapachayu. Tekom leta nas čakajo še lepe prireditve: mladinski dan, člansko kosilo s tombolo, evropski večer, Miklavževanje, itd. Že vnaprej se pa veselimo okrogle obletnice naslednje leto, nekaj posebnega bo. A treba bo počakati skoraj 365 dni, do takrat pa nasvidenje…
