3. septembra 2023 so imeli na Slovenski Pristavi mladinski dan. Prispevek o dogodku je za Svobodno Slovenijo pripravila Erika Čeč.

Upali smo, da – kakor že prejšnja leta po pandemiji – bomo imeli krasno vreme, brez dežja. Ubogi Pristavčani in njihove sanje… Vsako leto zaradi istega trpimo. Kljub temu, smo vseeno preživeli krasen dan. Mladina vseh domov je prišla že zgodaj zjutraj, nekateri z željo da bi nehalo kapljati, drugi pa samo za spodbujanje in zabavo. Medtem ko smo še par stvari urejali in gostje čakali na dviganje zastav, smo uživali fakture, piškote, mate in še kaj…

Zastave smo pozdravili s strašnim vetrom in majhnimi kapljami. Zato pa smo kar hitro šli v kapelo, da bi Boga prosili, da se bi vreme spremenilo in tudi, da bi na toplem stali.

Pri sveti maši, ki jo je daroval g. Franci Cukjati, smo se zahvalili za novo leto delovanja pristavske mladine, prosili za vztrajnost in za našo skupnost.

Ko sem stopila ven iz kapele mi je šlo kar na jok, videla sem, kako je deževalo… Niso bile prve solze v očeh zaradi vremena.

Prišla sem v dvorano in sem videla toliko ljudi in vso mladino zbrano, da se mi je teža odstranila iz srca.

Mladi strežniki so veliko delali in zato smo lahko uživali odlično kosilo ob vodstvu mojstrov Martina Križa in Aleša Groharja. V kuhinji so bili tudi pomočniki, ki nam vedno priskočijo na pomoč.

Po posladku so bile na razpolago namizne igre, vsak je lahko izbral svojo  in slišal se je smeh, in mogoče tudi kakšen prepir… Bilo je razveseljivo videti, kako so se vsi zabavali. Lepo vzdušje je bilo!

Počasi so prihajali ljudje, ker je bila že ura za kulturni program.

Predstavili smo ‘’Dora raziskovalka’’, mlada deklica, ki je iskala odgovore na velika vprašanja, ki si jih je stavila po pismu stare mame, ki ga je našla v knjigi, ko se je pripravljala na potovanje v Slovenijo. Iskati je morala zaklad. ki ga je skril stari mamin fant. Dobila je nekaj navodil in šla  do tja. Po poti je dobivala nove reči, da bi prišla do zaklada in tudi nove prijatelje.

Izvrstne igralce smo imeli. Moram omeniti, da sta na odru bila dva nova igralca. Kapo dol!

Slovenski pevski zbor San Martin je jubilejno 75-letnico svojega delovanja proslavil 2. septembra s koncertom v Slovenskem domu San Martín s tremi povabljenimi vokalnimi skupinami, s pomočjo katerih je izvedel lep in pester program. Koncert so naslovili »Glasba naj te objame«, naslov pesmi, ki je tudi bila vključena v program. Vabljeni k branju prispevka, ki ga je za Svobodno Slovenijo pripravil Rok Fink.

Sodelujoči zbori, in v tem vrstnem redu so tudi izvajali, so bili EX-CORDE – Pevski zbor Slomškovega doma (pevovodja Diego Alfredo Pérez), Slovenski moški zbor (pod vodstvom Matjaža Rožanca, ki se zbira na vajah na Pristavi v Castelarju), Mešani pevski zbor San Justo (spet pod vodstvom Diega Alfreda Péreza) in na koncu seveda Slovenski pevski zbor San Martín, ki ga vodi Ariana Žigart (vokalizacija Marianela Zalazar). Kot napovedovalka pa je nastopila bivša dolgoletna dirigentka zbora Lučka Marinček Kastelic.

Kar število pevovodij se je zvrstilo v vseh teh letih delovanja sanmartinskega zbora, odlični solisti so ga tudi sestavljali, lepe koncerte je imel ne samo v naših domovih, ampak tudi izven tukajšnjega slovenskega sveta, običajne božične koncerte itd. Prvi dirigent je bil Boris Pavšer, sledili pa so mu Vinko Klemenčič, Martin Duh, Slavko Rupnik, Rok Fink, Janez Mežnar, Lučka Kralj Jerman, Jože Omahna, Lučka Marinček Kastelic in Ariana Žigart.

Ob 20. uri napovedan dogodek je med občinstvom štel tudi z navzočnostjo predstavnika Veleposlaništva RS v Buenos Airesu, ministra svetovalca Igorja Šefa.

Za otvoritev je domači zbor zapel pred odrom komad, po katerem so poimenovali večer, in sicer Glasba naj te objame od Katje Gruber, ob spremljavi instrumentalnega terceta, ki so ga sestavljali Graciela Burgos na klaviaturi, Jorge Glocer na bobnih ter Santiago Moyano na kitari in pri škotski pesmi tudi na piščali.

Po končani pesmi je stopil na oder pevski zbor Slomškovega doma EX CORDE. Izvedli so dve slovenski, Kje so tiste stezice v Devovi priredbi ter Tiho luno v priredbi Simona Jenka, ki je tudi uglasbil slovensko himno Naprej zastava slave (1860), ki je po osamosvojitvi ostala kot uradna himna Slovenske vojske. Sledila je La vieja chacarera od bratov Díaz v zborovski priredbi Claudia Sanseverina, pri tej je s tolkalom sodeloval Maxi Žnidaršič, in na koncu ob spremljavi na klaviaturi samega dirigenta še venček komadov iz muzikala The sound of music (Moje pesmi, moje sanje) Hammersteina in Rodgersa, ki ga je priredil Marcelo Valva.

Na odru se je nato predstavil moški zbor. Zelo malo smo imeli tu moških zasedb, zato je prav dobrodošla nova taka skupina. Poleg moških sekcij mešanih zborov se lahko na primer spominjamo kvarteta Vasovalci, Slovenskega buenosaireškega okteta iz let 1972–1975 in morda še katerega. Slovenski moški zbor se ukvarja izključno s slovenskimi pesmimi. Zapeli so koroško Mam dro fleten v priredbi Cirila Preglja, primorsko Barčica v priredbi Franceta Marolta, Jaz bi rad rdečih rož v priredbi Ksenje Verin in Zorka Prelovca, ljudsko Oj le prebudi se v priredbi Cirila Preglja ter na koncu Eno devo le bom ljubil Hraboslava Volariča.

Nadaljeval je Mešani pevski zbor San Justo. Začeli so s koroško Rož, Podjuna, Zila, katere besedilo sta napisala Janko Mikula in Janko Olip, uglasbil pa jo je veliki Pavle Kernjak. Močan pomen ima ta komad za Korošce, napisan je bil leta 1938 v spomin na koroškega duhovnika Vinka Poljanca, ki je zaradi nacističnega mučenja v zaporu v Celovcu istega leta umrl. Sledila je Foersterjeva Planinka, nato pa argentinska komada, in sicer El último café, dobro znani tango Stamponija in Castilla v zborovski verziji Emilia Dublanca, ter Guastavinov komorni Pueblito, mi pueblo, ki ga je za zbor priredil F. Silva. Zaključili so z Galičevo Tebi, Slovenija v priredbi Tomaža Pirnata, ki jo je spremljala na klavirju Miriam Bircher.