Izšla je knjiga »Vlaki za koncentracijska taborišča – Deportacije iz goriškega zapora 1943-1945«. Gre za slovenski prevod knjige italijanskega zgodovinarja Luciana Patata. Avtorja prevoda sta publicist Igor Tuta iz Trsta in prof. Pia Lešnik iz Ljubljane. Lepo vabljeni k branju sporočila javnost, ki ga je ob izidu knjige pripravil Kulturni dom Gorica.

Kulturni dom v Gorici si je aktivno in premišljeno prizadeval, da se v slovenščino prevede in izda strokovno znanstvena monografija I treni per i lager - La deportazione dal carcere di Gorizia 1943-1945” (Vlaki za taborišča – Deportacije iz goriškega zapora 1943 - 1945). Knjiga je izšla leta 2022 v italijanščini po zaslugi nadvse prizadevnega  zgodovinarja Luciana Patata iz Krmina. Govori o deportacijah na tisoče Goričanov v nemška taborišča. Med njimi predstavljajo glavnino Slovenci iz krajev takratne goriške pokrajine (današnje zamejstvo in Severno primorska regija). Med njimi so bile tudi ženske in mladoletniki, ki niso bili vključeni v vojaške formacije in jih niso zajeli med oboroženimi spopadi.

Za prevod so se s pravim zanosom angažirali mnogi v našem goriškem prostoru. Naj omenimo najprej avtorja, zgodovinarja in raziskovalca Luciana Patata, ter »prevajalca« Igorja Tuto iz Trsta in Pijo Lešnik iz Ljubljane, ki sta poskrbela za prevod besedil. Aktivno so se pobudi pridružili še novinarja Marko Marinčič in Andrea Bellavite, slavist Zoltan Jan (za jezikovno svetovanje) in Silvan Bevčar (za oblikovanje) ter vrsta drugih sodelavcev (Ivan Bratina, Marino Marsič, Boris Peric in Jožef Kralj), katerim predstavlja izid tega dokumenta posebno prioriteto za naš narodnostno mešani prostor. Dobro se namreč zavedamo, da smo Slovenci v tistem obdobju nemške okupacije Goriške plačali zelo hud krvni in socialni davek. Prizadevanja goriškega Kulturnega doma za prevod publikacije v slovenščino izhajajo iz prepričanja, da je povsem nedopustno, da potonejo v pozabo krute razsežnosti deportaciji iz goriškega zapora v obdobju nemške okupacije. Tragični dogodki so namreč zajeli tisoče naših ljudi in družin iz celotne Primorske, kar se prav gotovo ne sme izbrisati iz zgodovinskega spomina slovenskega naroda.

Knjiga obravnava deportacije zapornikov iz goriškega zapora v Nemčijo v dvajsetih mesecih nemške okupacije mesta (september 1943 – april 1945). V tistem času so Nemci aretirali in zaprli nad 7.000 ljudi, med katerimi so jih okrog 3.085 deportirali v Nemčijo: 1.900 so poslali v koncentracijska taborišča, 1.200 na prisilno delo; med njimi je bilo tudi 27 članov goriške judovske skupnosti, prevladovali pa so Slovenci.

Večina deportirancev je prihajala iz slovenskih občin (iz vseh današnjih »zamejskih« krajev (od Benečije, Števerjana, Gorice, Sovodenj, Doberdoba do Nabrežine in Trsta), kot tudi iz celotne severno Primorske regije od Bovca do goriškega Krasa, torej iz krajev, ki so takrat bili del goriške pokrajine. 

Knjiga prinaša tudi mesečna poročila o glavnih policijskih operacijah in obdela tragično zgodbo vlakovnih kompozicij za Nemčijo. Opiše tudi streljanje obsojencev, talcev in partizanov za obzidjem Goriškega gradu in na drugih mestnih lokacijah.

V dodatku so v knjigi nanizani biografski podatki 3.085 interniranih (osebni podatki, dan aretacije in deportacije, ciljno koncentracijsko taborišče, premestitve, datum smrti oz. povratka domov).

Vse podatke je avtor Luciano Patat črpal iz registrov zapora v Gorici (matična knjiga, dnevnik dogajanja, spisek zapornikov). Zapiski vsebujejo informacije o zapornikih, o policijskih organih, ki so opravljali aretacije, o izrečenih obsodbah in o končni usodi zajetih: izpustitev, deportacija, streljanje.

Delo je ob strokovni neoporečnosti napisano pregledno, tekoče je lahko razumljivo tudi za preprostega bralca.

Slovenski prevod Patatove monografije obsega 456 strani, uvodne misli pa so prispevali Igor Komel, predsednik Kulturnega doma v Gorici ter prevajalca  Igor Tuta  in Pia Lešnik.

Monografijo sta izdala goriški Kulturni dom in Furlanski inštitut za zgodovino odporniškega gibanja (IFSML) iz Vidma, s sodelovanjem, oziroma pokroviteljstvom, pokrajinske borčevske organizacije ANPI – VZPI, krovne organizacije SKGZ, Sklada Dorče Sardoč iz Gorice, Urada RS Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Dežele FJK, Fundacije goriške hranilnice, društva TIGR, občine Gorica, Nova Gorica (EPK 2025), Sovodnje ob Soči, Doberdob, Kanal ob Soči, tovarne Salonit Anhovo, Zadružne kraške banke (ZKB), pekarne Cotič iz Sovodenj, podjetja Mucci iz Štandreža, tiskarne Budin in kulturne zadruge Maja iz Gorice.

Knjiga je že na razpolago v uradu Kulturnega doma v Gorici (ul  Brass 20 – tel. 0039 0481 33288), v Katoliški knjigarni v Gorici in v Tržaškem knjižnem središču v Trstu. Uradna predstavitev knjige je predvidena za konec meseca januarja v okviru proslav »Dneva spomina 2024«.

Kinoatelje pripravlja Cikel slovenskega filma 2024/25. Navdušenci nad sedmo umetnostjo bodo v prihodnjih mesecih v Gorici imeli razgiban vpogled tako v aktualno kot tudi v restavrirano slovensko filmsko produkcijo. Hiša filma se bo enkrat mesečno prelevila v kinodvorano, kjer spregovori slovenski film z italijanskimi podnapisi. Niz filmskih del bo vedril zimske mesece ter v goriškem čezmejnem prostoru gradil most med italijanskim in slovenskim občinstvom. Cikel bo povezoval globino in umetniško izraznost različnih žanrov, ter gostil številne avtorje in filmske ekipe, ki so soustvarile prikazane filme.

Če bi sestavljali slovensko filmsko transverzalo, bi nanjo umestili mesta Ljutomer, kjer je deloval  pionir slovenskega filma Karol Grossman, Triglav, kjer je posnet prvi slovenski celovečerec V kraljestvu zlatoroga, Baško grapo, lokacijo prvega slovenskega zvočnega filma Na svoji zemlji, ter Ljubljano, kjer sta filmska studia Triglav Film in kasneje Viba Film producirala Kekca, Vesno, Dolino miru in druge klasike. Eno slovenskih filmskih središč pa je bilo na drugi strani meje – Gorica. Leta 1981 je bila tam na prelomni retrospektivi z naslovom Cinema sloveno 1946-1981 Slovenski film italijanski javnosti premierno predstavljena slovenska kinematografija, ki je bila do tedaj v tujini vedno prikazana le v sklopu jugoslovanske. Goriška retrospektiva je obsegala petnajst filmskih del, od Štigličevega Na svoji zemlji do Splava Meduze Karpa Godine. V slovensko filmsko zgodovino je zarezala tudi zaradi publikacije, kjer je bila prvič objavljena slovenska filmografija, s prispevki več filmskih kritikov, kot so Rapa Šuklje, Silvan Furlan, Milko Rener, Carlo Lizzani, Sandro Scandolara in tudi ustanovitelj Kinoateljeja Darko Bratina. Tudi v tiskani obliki je bil slovenski film dotlej predstavljen zgolj v sklopu jugoslovanskega.

»Prepričani smo, da je pomembno in prav, da retrospektivo najprej predstavimo deželi, s katero nas vežejo izjemne prijateljske vezi in v kateri žive številni Slovenci, ki s svojim delom potrjujejo možnost in nujnost dobrih odnosov na obeh straneh meje,« je v uvodniku tedaj zapisal Jože Osterman, predsednik Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Predstavitev slovenskega filma v Italiji, ki so jo pred več kot štirimi desetletji zastavili Kinoatelje, Zveza slovenskih kulturnih društev, revija Ekran, Zveza kulturnih organizacij Slovenije ter Piccolo Cineforum, ni rekla zadnje besede v Kulturnem domu v Gorici, temveč je potovala dalje, do Milana in Rima, obenem pa so se v Gorici odvijale redne in za Italijo predpremierne projekcije slovenskih filmov. »Gorica je postala opazovalnica slovenskega filma in družbe v spreminjanju,« je leta 2006, ob 25-letnici dogodka povedal Aleš Doktorič, takratni predsednik Kinoateljeja.