Ciril Valant, nekdanji predsednik Društva Slovencev v Parizu, kasneje dolga leta aktivno vpet v delo tamkajšnje Slovenske katoliške misije, profesor matematike, stalni diakon in  človek, ki je imel za Slovence vedno odprta vrata svojega doma, se je že v mladih letih navduševal nad idejo samostojne Slovenije, še posebej pa je bil aktiven v času osamosvajanja.  

Izjemen pogum, predvsem pa vero v neodvisno Slovenijo je pokazal že zelo zgodaj. Še kot študentje v Rimu so s Frančkom  Križnikom, Romanom Žužkom in  Ivanom  Rebernikom  izdali  knjižico  z  naslovom "Slovenija   1968,   kam?".  Besedilo s 100 tezami so takrat poslali celo Komunistični partiji Slovenije in parlamentu v Beogradu. Kasneje ga je pot pripeljala v Pariz, kjer je bil predsednik Društva Slovencev v izredno pomembnem času, med letom 1981 in 1990. To so bili časi, ko si na glas še niso upali sanjati o samostojnosti ali popolni neodvisnosti. Kljub temu pa so med izseljenskimi skupinami po Evropi že od 1984 dalje organizirali razne sestanke.

Kot je nekoč sam povedal se konec 80-ih morda še ni prav dobro zavedal, kako globinski so politični premiki v domovini. »Obstajala so gibanja, pojavili so se novi časopisi. Mislil sem, da gre bolj za spremembe kulturnega značaja. Drugi, med njimi tudi Janez Zorec (op. a. kasnejši predsednik Društva Slovencev v Parizu), so čutili, da gre zares in da je naše društvo lahko odskočna deska za politične premike.« Tako so že v času sojenja četverice manifestirali v Slovenskem domu in pisali protestno pismo na veleposlaništvo SFRJ. Kljub temu, da vsebina pisma ni bila politična, ampak bolj procesna, pa so se ga mnogi bali podpisati, vendar Valant nikakor ni bil eden izmed teh.

Leta 1990 je zaradi različnih pogledov na takratne razmere odstopil kot predsednik društva. Nikakor pa ni prenehal z aktivnim delovanjem. Svoje  mesto je takrat našel v župnijskem  svetu. V tistem obdobju je v Slovenski dom na pogovore prišlo mnogo Slovencev, politikov kot tudi kulturnikov, med njimi na primer prvi premier Lojze Peterle, pa tudi takratni minister za vprašanja Slovencev zunaj RS dr. Janez Dular. Bil je član koordinacijskega odbora slovenskih skupnosti v Franciji, ki so ga na pobudo duhovnika Ignacija Čretnika ustanovili, ko se je v Sloveniji začela vojna. Svojo vlogo sta takrat odigrala tudi njegova žena in celo 14-letni sin, ki sta prevzela naloge tajništva. Kupili  so  minitel,  predhodnik interneta, in  faks,  da so imeli povezavo s Slovenijo. Tako jih je Ruplovo ministrstvo vsak večer obveščalo o stanju in dajalo pobude in direktive, kaj bi še lahko storili. Organizirali so številne množične manifestacije,  dvakrat celo na Trocadéru, kjer je bila ploščad polna. Po ocenah Valanta je bilo tam okoli 2500  ljudi. Pri Valantu doma so s Karlom Vičičem, še enim izredno aktivnim članom društva, in otroci za vse te manifestacije izdelovali tudi transparente, izdelali bi jih naj kar med 20 in 30. Valant je bil tudi govornik na številnih manifestacijah.  Zavedali so se, kako pomembno je, da pritegnejo medijsko pozornost. Tako so na primer na svojo stran pridobili novinarja TV-programa France 3, ki je prve dni julija nato kot dopisnik celo odšel v Slovenijo. Novinarji pa so prihajali tudi k slovenski maši. Po vseh možnih zvezah so poskušali priti v stik tudi s francoskimi politiki. Poslali so okoli 1000 spomenic in poskušali dobiti možnost, da se z njimi sestanejo. Z ženo sta tako spoznala Pierra Mazeauda, ministra za šport, in poslanca ter strankarskega prvaka Clauda Labbéja.

Drago Štoka se je rodil leta 1937 na Kontovelu pri Trstu. Klasično gimnazijo je obiskoval v Trstu, potem je odšel na študij slavistike v Ljubljano. Stanoval je pri primorskih znancih in upal, da bo dobil sobo v študentskem naselju in štipendijo. Nepričakovano pa se je moral izseliti tudi iz zasebne sobe, saj zaradi svojih verskih in demokratičnih nazorov ni bil »na pravi strani«. Vrnil se je v Trst, študiral na pravni fakulteti in postal odvetnik.

V aktivno družbeno življenje Slovencev Italiji se je vključil še kot študent. Profesor Jože Peterlin ga je nagovoril, da bi ustanovili Slovenski kulturni klub, katerega prvi predsednik je leta 1956 postal Drago Štoka. Naslednje leto je bil med soustanovitelji revije Mladika, leta 1964 pa revije Most. Pri obeh revijah je sodeloval s članki in bil tudi njun odgovorni urednik. Bil je sodelavec RAI Trst A in sodeloval pri Radijskem odru v okviru Slovenske prosvete.

Njegovo javno delovanje zaznamujejo tudi predavanja na različnih dogodkih in prireditvah, med drugim na študijskih dnevih Draga, v katerih je poslušalcem predstavljal demokratične poglede na ureditev družbe, do katere je bil včasih tudi kritičen. Obsojal je razdeljenost slovenske skupnosti in jo pozival, da v ključnih trenutkih nastopa enotno in tako doseže pravice, ki ji pripadajo. Njegovo delovanje je močno zaznamovalo Slovence v Italiji, saj je bil kot član Slovenske katoliške skupnosti, ki se je l. 1968 preimenovala v Slovensko ljudsko gibanje, in deželni svetnik stranke Slovenske skupnosti aktiven pri uveljavljanju pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji. Prispeval je k izglasovanju vsedržavnega zakona o kazenski zaščiti manjšin, zakona za uvedbo narodnega imena »Slovenci« v deželno zakonodajo in zakona v podporo dvojezičnemu poslovanju slovenskih šol in šolskih organov. Bil je član deželne posvetovalne komisije za slovensko narodno skupnost v Furlaniji Julijski krajini in član vladnega manjšinskega omizja, udeleževal se je zasedanj mednarodnih manjšinskih organizacij FUEN - Federal Union of European Nationalities in EFA - European Free Aliance ter Sveta Evrope. Deset let je vodil Svet slovenskih organizacij, eno od krovnih organizacij Slovencev v Italiji.

Drago Štoka je močno zaznamoval tudi proces demokratizacije Slovenije. V svojih delih, govorih, razpravah se je spraševal o tem, ali v Slovencih še živi narodna zavest. Zavedal se je, da je bila v času po vojni narodna zavest v Sloveniji zaradi socialistične ureditve zamolčana, celo nekaj zaničevanega. Trdil pa je, da imeti rad narod, kateremu pripadaš po zgodovini in krvi, pomeni imeti rad svoje korenine. Zato je podpiral in pomagal je Slovencem, ki so jih preganjale socialistične oblasti v Sloveniji. Že kot otrok je v njem vzplamtela želja, da bi Slovenci imeli svojo državo, tâko, kot so jo v sebi čutili karantanski knezi. V to idejo je verjel in jo gradil.

Ko se je v Sloveniji začel aktiven proces oblikovanja samostojne države, je podpiral pomladno opcijo, ki je gradila državo Slovenijo. Udeleževal se je političnih shodov in posvetov ter s svojimi nastopi zagovarjal človekove pravice in demokratične vrednote.

Izdal je kar nekaj knjig, v katerih opisuje takó življenje Slovencev v Italiji, kot svoje spomine na dogodke, ki so močno zaznamovali naš prostor.

Za svoje delo je prejel Pučnikovo priznanje za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji in Medaljo za zasluge za neomajno prizadevnost pri delu v dobrobit zamejskih Slovencev v Italiji ter za krepitev njihove narodne in jezikovne zavesti.

Vinko Lipovec je veljal za enega najuglednješih članov slovenske skupnosti v Clevelandu in širše v ZDA. Trideset let je bil urednik časopisa Ameriška domovina. V času osamosvajanja Slovenije je bil že upokojen, a kljub temu odigral pomembno vlogo. Kot splošno spoštovana osebnost je vodil številne sestanke in pogovore ter rojake spodbujal k doniranju sredstev za stranke Demosa ter širšo podporo domovini na poti v demokracijo in samostojnost.

V času porajanja politične pomladi v Sloveniji so clevelandski Slovenci organizirali Slovensko-ameriški svet. Predsednik je postal Mate Resman, podpredsednika pa Vinko Lipovec in Rudi Kolarič (ki danes predseduje svetu, ki še vedno deluje). Pred prvimi demokratičnimi volitvami so med rojaki zbirali finančna sredstva za stranke Demosa. V le treh tednih so zbrali 90.000 dolarjev ter jih nato po 40.000 namenili Slovenskim krščanskim demokratom in Slovenski kmečki zvezi, 10.000 pa Slovenski demokratični zvezi. Kot se je kasneje Vinko Lipovec spominjal zahval in pripovedovanja prvakov teh treh strank, je bil to pomemben doprinos v ključnem trenutku, da so lahko tik pred volitvami izvedli uspešno politično reklamo ter nato zmagali volitve.

Lipovec je bil vključen tudi v pogovore z vsemi predstavniki slovenske politike, ki so prihajali med Slovence v Cleveland od prvih večstrankarskih volitev dalje, že pred samo osamosvojitvijo in v prvih letih po njej. Bil je zanesljiv sogovornik, ki je relevantno predstavil slovensko realnost v Clevelandu, hkrati pa znal s pravimi vsebinskimi vprašanji poskrbeti, da so gostje podali informacije in mnenja o dogajanju v Sloveniji, kot so zanimala clevelandske sogovornike in širšo slovensko skupnost v ZDA.

V času osamosvojitvene vojne v Sloveniji je bil Lipovec med soorganizatorji predstavljanja situacije ameriškim senatorjem in kongresnikom ter množičnega pisanja in klicanja v Belo hišo s pozivi, da naj ZDA priznajo neodvisno Slovenijo.

Vinko Lipovec je bil rojen 22. januarja 1915 v Spodnjih Jaršah pri Domžalah. Obiskoval je klasično gimnazijo v Ljubljani, nato pa na tamkajšnji univerzi diplomiral iz zgodovine in geografije. Za tem se je zaposlil kot profesor na realni gimnaziji na Vegovi v Ljubljani ter kot sodelavec časnika Slovenec urejal poseben časopisni koledar. Vojna vihra tudi njemu ni prizanesla. Nacisti so ga jeseni 1944 aretirali, zaprli za dva meseca v samico in ga nato odpeljali v taborišče v Dachau, kjer je dočakal konec vojne.

Leta 1990 so se tudi kanadski Slovenci začeli pripravljati na spremembe v Sloveniji. Kot delegata Kanadskega slovenskega kongresa sta se Cvetka in Lojze Kocijančič udeležila ustanovnega zasedanja Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani in tam doživljala prvih sedem dni vojne za Slovenijo. Po vrnitvi v Kanado sta aktivno delovala v raznih odborih za pomoč Sloveniji. Lojze Kocijančič je deloval predvsem v Kanadskem slovenskem kongresu in v Odboru za finančno pomoč Sloveniji, Cvetka Kocijančič pa v Informacijskem centru, za katerega je pripravila brošuro Vojna v Sloveniji, ki so jo razposlali Slovencem po vsej Kanadi. V naslednjih treh letih je prevzela vodstvo Informacijskega centra in pripravila tri številke Kronike v upanju, da bi se ta publikacija razvila v redno revijo. Žal razmere temu niso bile naklonjene. Ko je leta 1996 Vseslovenski kulturni odbor (VSKO) začel izdajati Glasilo kanadskih Slovencev, je postala aktivna sodelavka in publikacijo nekaj časa tudi urejala.

Leta 1990, ko so kanadski Slovenci organizirali nabiralno akcijo za pomoč poplavljencem v Sloveniji, je bil Lojze Kocijančič zaradi svojih organizacijskih sposobnosti in stikov s slovenskimi društvi po Kanadi povabljen v odbor kot koordinator slovenskih društev. To pozicijo je obdržal tudi po letu 1991, ko se je odbor preimenoval v Vseslovenski odbor, kateremu je v letu 1994 tudi predsedoval. Kot dolgoletni odbornik in predsednik Slovenskega lovskega in ribiškega društva je potem še vrsto let sodeloval z VSKO.  

Cvetka Kocjančič je poleg dolgoletnega tajniškega dela pri VSKO pomagala tudi pri pripravi gradiva za Glasilo kanadskih Slovencev ter programov za radijske oddaje,  posebej pa se je uveljavila kot pisateljica in publicistka. Poleg številnih člankov o kanadskih Slovencih v raznih publikacijah (Glasilu kanadskih Slovencev, Lovskem vestniku, Rodni grudi) je napisala tudi vrsto strokovnih člankov, objavljenih v reviji Dve domovini, ter obširen članek o kanadskih Slovencih v Enciklopediji kanadskih narodnosti. V slovenskem jeziku sta izšla dva njena biografska romana (Upornik s čopičem in Gospodar golega ozemlja), ter zbirka črtic Kam vodi cesta. Njen biografski roman Upornik s čopičem je izšel tudi v njenem lastnem prevodu v angleščini.

Cvetka in Lojze Kocjančič sta zapustila rodno Dolenjsko leta 1969 in se ustalila v Torontu, kjer sta se poročila in si ustvarila dom in družino. Lojze Kocijančič, po poklicu mizar, je kmalu po prihodu ustanovil svoje gradbeno podjetje in je uspešno podpiral kulturne dejavnosti Slovencev. Veliko je prispeval k meddruštvenemu sodelovanju in povezovanju kot dolgoletni predsednik Radijskega kluba Slovenski večer (1979-1986), kot organizator turnej številnih glasbenih ansamblov iz Slovenije in ZDA, nekaj let pa tudi kot predstavnik Slovenske izseljenske matice za Kanado.

S svojim nesebičnim delom za slovensko skupnost sta Cvetka in Lojze Kocjančič navdušila tudi sina Billa, ki je vrsto let deloval v kanadskem slovenskem glasbenem ansamblu, sodeloval kot glasbeni urednik pri slovenskem radijskem programu, zadnja leta pa kot predsednik Slovenskega lovskega in ribiškega društva.