Ivo Jevnikar, časnikar, publicist in javni delavec iz Trsta, je bil v letih “slovenske pomladi”, osamosvajanja in prizadevanj za mednarodno priznanje Republike Slovenije kot deželni tajnik na čelu narodne zbirne stranke Slovencev v Italiji – Slovenske skupnosti (SSk). Ker je vso poklicno pot – od časnikarskega pripravnika do glavnega urednika – opravil v slovenskem radijskem in pozneje še televizijskem časnikarskem oddelku deželnega sedeža družbe RAI v Trstu, poleg tega pa se v prostem času posveča tudi raziskovanju zgodovinskih vprašanj, je imel dodatne možnosti za vpogled v dogajanje, ki ga še danes navdaja s ponosom, včasih z ganotjem, občasno z razočaranjem.
Jevnikar je, kot se sam spominja, čas osamosvajanja, zaradi novinarskega poklica, takratne velike politične angažiranosti in tudi zaradi osebnega navdušenja, spremljal zelo aktivno in intenzivno. V okviru dela na Radiu Trst A je obiskoval proteste, kongrese partije in pomladnih strank, tiskovne konference, zasedanja in slovesnosti ter o tem poročal in obveščal javnost. Že leta pred tem je sodeloval na Študijskih dnevih Draga, bil je namreč aktivno vpet v Delovanje društva slovenskih izobražencev, kjer so že zgodaj začeli razmišljati o samostojni in demokratični državi. Tudi v okviru svoje politične funkcije v stranki Slovenska skupnost je aktivno deloval z namenom, da bi italijanske politične sile, krajevne in državne oblasti ter ostale manjšine razumele, za kaj v resnici gre. Zbirali so podpise, prirejali protestna zborovanja in z vsemi svojimi močmi poskušali pomagati mladi domovini Sloveniji.
Kot je Jevnikar zapisal v obsežnem prispevku Slovenska pomlad v zamejskih zaznavah, Vloga Slovenske skupnosti med spomini in kroniko za revijo Študijskega centra za narodno spravo Dileme (2021, št. 1), je bil deželni tajnik SSk v obdobju od 10. maja 1986 do 17. aprila 1994. Vodilni ljudje SSk so se takrat ukvarjali s kopico vprašanj v zvezi z varstvom in uveljavljanjem Slovencev v Italiji (zaščitni zakon, obramba slovenske zemlje in jezika, gospodarska vprašanja, stiki z drugimi manjšinami in z oblastmi v Italiji ter Jugoslaviji, številne volilne preizkušnje, sodelovanje v izvoljenih telesih itd.), vendar so se odločno vključili v gibanje, ki je v Sloveniji zahtevalo demokratizacijo in državno neodvisnost. Želeli so biti živi del slovenskega naroda; vedeli so, da je usoda manjšine življenjsko povezana z usodo matice; pričakovali so, da bo demokratizacija “pljusknila” tudi v zamejstvo, saj je oblast v Sloveniji obravnavala zamejce po ideološkem, ne pa državniškem oz. narodnem ključu, tako da so bili med Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini zapostavljanja in monopoli.
Zagovorniki demokratizacije in osamosvojitve so bili med rojaki v Italiji na začetku manjšina v manjšini. Njeno jedro so predstavljali tisti, ki so vztrajali pri vrednotah pluralizma in zahodne demokracije. To so izpričevali v politiki že s tem, da so delali v svoji neodvisni slovenski stranki, na področju civilne družbe pa zlasti v tisku (Katoliški glas, Mladika, Novi list, Most, Zaliv) in s kulturnimi pobudami, na primer na študijskih dnevih Društva slovenskih izobražencev “Draga”, kjer so že zgodaj nastopali vidni slovenski “oporečniki”.
Za neodvisno Slovenijo sprva ni bilo veliko ljudi – predvsem iz strahu pred sosednjimi narodi; zaradi zaskrbljenosti za položaje in delovna mesta v novih političnih ter gospodarskih razmerah; zaradi ukoreninjenih vseslovanskih čustev in vezi iz časa partizanskega boja. Ideja o samostojni slovenski državi je živela kot “pobožna”, a težko uresničljiva želja. Vztrajno in dejavno pa so jo gojili posamezniki kot Franc Jeza in redki predstavniki politične emigracije, ki so se naselili v Trstu ter kot šolniki in kulturni delavci vplivali tudi na manjše kroge mladih. Ko se je pokazalo, da bi se stoletna težnja slovenskega naroda zaradi spremenjenih mednarodnih razmerij in političnega ter gospodarskega propadanja komunističnega režima v Jugoslaviji lahko uresničila, pa je zajela tudi zamejstvo. Ob oboroženem napadu na Slovenijo pa so odpadli pomisleki še pri zadnjih dvomljivcih.
Mladinska sekcija SSk se je močno zavzela že za izražanje solidarnosti v času aretacije in sojenja “četverici” v Ljubljani, vodilni predstavniki SSk pa so imeli srečanja s snovalci novih političnih sil v Sloveniji; nastopali so na njihovih kongresih in zborovanjih, tudi med prvo svobodno volilno kampanjo. Zlasti po nastopu jugoslovanske vojske in potem, ko je šlo za mednarodno priznanje, so razlagali italijanskim političnim silam, krajevnim in državnim oblastem ter ostalim manjšinam v Italiji, za kaj v resnici gre; v Ljubljano so pospremili visoke italijanske politike itd. Z glavnino slovenskega naroda so delili skrbi in veselje.
Ivo Jevnikar se je rodil v Trstu leta 1954, oblikoval se je v skavtski organizaciji in Slovenskem kulturnem klubu ter se zelo zgodaj vključil v manjšinsko javno, politično in kulturno življenje. Veliko sodeluje z mediji vseh “treh Slovenij”, zlasti z revijo Mladika. Med zgodovinskimi raziskavami se lahko omeni njegovo preučevanje “primorskih padalcev”, iz česar je nastal tudi dokumentarni film Samo idealisti, Junaška in tragična zgodba primorskih padalcev (RAI Trst, 2018, režija: Marija Brecelj) in življenjske poti mučeniškega božjega služabnika p. Placida Corteseja.
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu
Erjavčeva 15
1000 Ljubljana
tel: +386 1 230 80 00
fax: +386 1 230 80 17
E-pošta: urad.slovenci@gov.si
2020 © Vse pravice pridržane.
